Indijski zakon o dokazih iz leta 1872 je del indijske zakonodaje, ki je bil razvit z namenom racionalizacije dokaznih zakonov v Britanskem indijskem imperiju, ki je zajemal tako sodobno Indijo kot Pakistan. Pred to zbirko statutov, ki jo je prvi sestavil sir James Fitzjames Stephen, so imela različna področja Indije vsaka svoja pravila o dokazih, ki urejajo spore. V večini primerov so ta pravila veljala za vsakega posameznika drugače glede na razred in versko prepričanje posameznika, ki je preganjan. Indijski zakon o dokazih je te razlike odpravil.
Namen indijskega zakona o dokazih je bil reformirati dokazna pravila, ki so se nanašala na indijske državljane, ki so bili takrat pod vladavino Britanskega cesarstva. Pravila o dokazih so postopki, ki urejajo sodne spore in pregon na določenem sodišču. Na splošno je cilj teh pravil zagotoviti pošten postopek, da se obtoženec brani pred kakršnimi koli obtožbami, ki so bile naložene. Pred indijskim zakonom o dokazih so se za ljudi iz višjih slojev in bolj cenjene verske skupine uporabljala različna pravila kot za tiste, na katere je indijska družba gledala manj naklonjeno. To neskladje je povzročilo nepravičnost do tistih v nižjem razredu.
Indijski zakon o dokazih je bil prvič zasnovan v 1850-ih, ko je bil sir Henry Summer Maine izbran za pripravo zakona, ki bi urejal postopek na indijskih sodiščih. Žal se je izkazalo, da je osnutek, ki ga je pripravil, neprimeren za uporabo v Indiji, zato je bil projekt za nekaj let zatem odložen. Končno je britanski parlament leta 1871 poiskal storitve sira Jamesa Fitzjamesa Stephena za pripravo novega zakona. 1. septembra 1872 je zakon začel veljati in je postal veljavno pravo vseh pravd in pregona na indijskih sodiščih.
Indijski zakon o dokazih ureja dokaze, ki so dopustni v civilnih in kazenskih zadevah. Opredeljuje vse od praga ugotavljanja ustreznosti – kar je težnja posameznega dokaza, da dokaže ali ovrže dejstvo, ki velja za obravnavano zadevo – do dokaznega bremena – to je raven gotovosti, ki jo mora doseči najti sodbo. Poleg tega so v indijskem zakonu o dokazih opisana posebna pravila glede dopustnosti pričevanja in listinskih dokazov – to so izjave prič in pisni dokazi. Ti predpisi naj bi veljali za celotno Britansko indijsko cesarstvo. Čeprav se je Indija osamosvojila od Britanskega cesarstva leta 1947, zakon tam še vedno velja, čeprav je Pakistan leta 1984 preklical zakon.