Indeks veleprodajnih cen, znan tudi preprosto kot WPI, je trenutna skupna cena zbirke ali nakupa veleprodajnega blaga, ki velja za reprezentativno za izdelke, ki se redno kupujejo v določeni državi. Nič nenavadnega ni, da vlade določijo vsebino teh reprezentativnih košaric in redno pregledujejo trenutne cene za te izdelke. Pogosto se informacije, pridobljene s to strategijo, uporabljajo za oceno trenutne stopnje inflacije v gospodarstvu določene države. Nekatere države indeks veleprodajnih cen ocenjujejo tako pogosto kot vsakih deset koledarskih dni, druge pa izvajajo mesečno oceno indeksa.
Čeprav je podoben indeksu cen življenjskih potrebščin ali CPI, ima indeks veleprodajnih cen drugačen fokus. Pri CPI naloga vključuje vrednotenje cen izbranih izdelkov, ki jih posamezniki rutinsko kupujejo. V nasprotju s tem se indeks veleprodajnih cen osredotoča na nakupe in posle med podjetji. Spremljanje te trgovinske aktivnosti med podjetji olajša ugotavljanje prisotnosti premikov v ponudbi in povpraševanju znotraj panog na podlagi gibanja cen izbranih izdelkov. Indeks je mogoče razčleniti tako, da zagotovi uporabne podatke o dogajanju v različnih industrijskih sektorjih, kot sta gradbeništvo ali proizvodnja, ter predstavi splošen posnetek stanja industrije v posamezni državi.
Obstaja nekaj razlik v načinu določanja indeksa veleprodajnih cen. Ena od sprememb je povezana z vrsto izdelkov, ki so vključeni v oceno. Večina držav bo vključevala izdelke, povezane s petimi osnovnimi blagovnimi skupinami: kmetijstvo, uvozna in izvozna dejavnost, rudarstvo, proizvodnja in kamnolome.
Število izdelkov ali blaga iz vsake od teh petih skupin se lahko prav tako razlikuje in bo vplivalo na izid izračuna. Številne države bodo analizirale trenutne cene za več kot dva tisoč izdelkov, s katerimi korporacije trgujejo z drugimi korporacijami. Pri najbolj osnovni metodi se doda cena vsakega izdelka, da se določi skupni znesek cene za obravnavano obdobje. Ta številka se nato na nek način povpreči in končni rezultat primerja s preteklimi obdobji. Če je indeks višji od prejšnjih obdobij, je to znak, da je v gospodarstvu določena stopnja inflacije.
Druga pogosta metoda je znana kot desetdnevni indeks cen. V tem modelu so izdelki, ki kažejo relativno visoko stopnjo nihanja v določenem mesecu, izbrani in ocenjeni vsakih deset dni. Predpostavka je, da bodo cene za vse ostale izdelke ostale bolj ali manj statične. Samo številke za izdelke z večjim nihanjem znotraj meseca se posebej preverijo glede sprememb, preden se izvede povprečje.