Indeks dobičkonosnosti (PI), ki ga lahko imenujemo tudi količnik naložbenega dobička ali razmerje naložbe vrednosti, je metoda za ugotavljanje razmerja med stroški in koristmi naložbe v možen projekt. Izračuna razmerje med stroški in koristmi sedanje vrednosti (PV) prihodnjega denarnega toka projekta nad ceno začetne naložbe projekta. Ta formula je običajno zapisana kot PI = PV prihodnjih denarnih tokov ÷ začetna naložba. Številka, ki jo dobi ta formula, pomaga vlagateljem pri odločitvi, ali je projekt finančno dovolj privlačen za nadaljevanje.
Indeks dobičkonosnosti 1 označuje najnižjo mero, po kateri je logično sprejemljivo nadaljevati projekt. Vrednost, nižja od 1, pomeni, da je možna vrednost projekta nižja od začetne naložbe. To pomeni, da investitor ne ustvarja dobička in ne bi smel vlagati v projekt. Vrednost, ki presega 1, pomeni finančni dobiček, in ko se število povečuje, postane naložba privlačnejša.
Poleg posameznih primerov mnoga podjetja in investitorji uporabljajo ta indeks kot način razvrščanja skupine potencialnih projektov. Vsak projekt pod enim je v celoti izključen s seznama; upoštevajo se tisti z oceno PI ena ali več. PI naj bi bil uporaben za to nalogo, saj omogoča merjenje in primerjavo dveh ali več ločenih projektov, od katerih vsak zahteva popolnoma različne zneske naložb.
Število, ki ga dobi indeks dobičkonosnosti, predvideva znesek, ki se povrne na vsak vložen dolar. Torej, če PI prinese 1.5, lahko vlagatelj pričakuje donos v višini 1.50 USD (USD) za vsak vložen dolar. Če pa indeks prinese 0.9, lahko vlagatelj pričakuje, da bo dobil nazaj 0.90 USD za vsak porabljen dolar, kar ima za posledico negativne donose.
Indeks dobičkonosnosti je povezan z drugo splošno finančno formulo, imenovano kazalnik neto sedanje vrednosti (NPV). Ti dve formuli se pogosto zamenjujeta, ker se obe uporabljata za podoben namen. Medtem ko PI meri relativno vrednost naložbe, kazalnik neto sedanje vrednosti meri absolutno vrednost naložbe.
Indeks dobičkonosnosti velja za nekoliko omejenega, saj bi nas naročal, da sprejmemo vse naložbe nad 1. Predpostavlja pa, da vlagateljem ni treba racionalizirati svojega kapitala in tako lahko vlagajo toliko, kot je treba vložiti. Če pa je kapitala malo, mora vlagatelj upoštevati velikost same naložbe, saj vlaganje velikih količin kapitala v samo en projekt vključuje veliko tveganje.