Imunofarmakologija je stičišče imunologije in farmakologije. Ta raziskovalna in medicinska znanost se osredotoča na zdravila, ki vplivajo na imunski sistem, ne glede na to, ali ga zavirajo, aktivirajo ali na nek način manipulirajo z njim. Najbolj znana imunofarmakološka sredstva vključujejo zdravila proti zavrnitvi in cepiva.
Osnova imunofarmakologije je sam imunski sistem, zelo raznolik in zapleten sistem, ki obsega zelo dolg seznam celic, hormonov in drugih kemičnih signalnih molekul. Imunski sistem je mogoče razvrstiti na več različnih načinov, vključno z prirojenim in prilagodljivim, pasivnim in aktivnim ter celičnim in protitelesnim odzivom. Imunofarmakologija lahko cilja na vse te različne kategorije za izdelavo novih zdravljenj in zdravil za pomoč pri zdravljenju bolezni ali preprosto za povečanje znanstvenega znanja na tem področju.
Obstajata dve splošni skupini imunoterapevtskih zdravil. Tisti, ki stimulirajo ali aktivirajo imunski sistem, se imenujejo imunostimulanti, tisti, ki zavirajo imunski sistem, pa imunosupresivi. Vsaka skupina zdravil je uporabna v določenih specifičnih situacijah in pri imunskih motnjah.
Imunostimulanti so zdravila, ki se lahko uporabljajo za stimulacijo imunskega sistema. Poleg samih zdravil je znano, da številni vitamini, minerali in druge kemikalije krepijo učinkovitost imunskega sistema. Medtem ko so bila imunosupresivna zdravila raziskana obsežneje kot imunostimulansi, je ta zadnji razred terapevtskih učinkovin do zdaj pokazal nekaj obetavnega pri zdravljenju primarnih imunskih pomanjkljivosti in raka, pa tudi HIV in aidsa. Cepiva in adjuvansi so tudi razvrščeni kot imunostimulanti.
Drugi del imunofarmakologije se ukvarja z imunosupresivnimi zdravili. Uporabljajo se za zatiranje imunskega sistema, da preprečijo zavrnitev presajenih organov in za zdravljenje avtoimunskih bolezni, kot sta revmatoidni artritis in lupus. V obeh primerih imunski sistem sam povzroči škodo telesu in ga je treba aktivno zatreti z zdravili, da preprečimo nadaljnjo škodo. Nova zdravljenja so zaradi stranskih učinkov takšnih zdravil nenehno v ocenjevanju. Imunosupresivi niso specifični, kar pomeni, da je vsa aktivnost imunskega sistema potlačena, oseba, ki jemlje takšna zdravila, pa je izjemno ranljiva za vse vrste okužb.
Imunofarmakološke raziskave niso omejene le na odkrivanje novih zdravil. Raziskave so namenjene tudi preučevanju delovanja imunskega sistema z namenom odkrivanja novih ciljev zdravil. Na primer, raziskave, ki preučujejo mehanizme kemične signalizacije med imunskimi celicami, lahko zagotovijo eno ali več terapevtskih tarč za zdravljenje, ki moti kemične signale med določenimi vrstami imunskih celic.