V civilnem sodnem sistemu Združenih držav Amerike je preganjalec procesna naprava, s katero toženec v tožbi poskuša pritegniti tretjo osebo v tožbo. Ta tretja oseba je lahko končno odgovorna, v celoti ali delno, za škodo, ki jo tožnik zahteva v osnovni tožbi. Na primer, motorist, ki ga drugi toži zaradi poškodb, ki jih je utrpel v nesreči, ki so jo povzročile njegove okvarjene zavore, lahko skuša pritožiti avtomobilsko trgovino, ki je pred kratkim malomarno popravila zavore. Predlog za vključitev tretje osebe v obstoječo civilno tožbo ureja 14. pravilo zveznih pravil o civilnem postopku.
14. pravilo določa, da »lahko tožena stranka kot tretji tožnik povzroči vročitev vabila in pritožbe osebi, ki ni stranka v postopku, ki je ali bi lahko bila odgovorna tretjemu tožniku za vse oz. del tožnikovega zahtevka do tretjega tožnika.« Večina državnih jurisdikcij ima podobne določbe o izvajanju, ki odražajo to zvezno pravilo. Toženec, ki v tožbo uspešno uveljavlja tretjo osebo, postane tretji tožnik, tožena stranka pa tretja tožena stranka.
Impleader se pogosto uporablja v primerih, ko ima tožena stranka v civilni tožbi obstoječo polico zavarovanja odgovornosti, ki določa, da ga bo zavarovalnica branila v tožbi in plačala vso odškodnino, ki bi jo tožnik lahko prisodil. Na primer, lastnik stanovanja z zavarovanjem odgovornosti, ki ga gost toži zaradi poškodb, ki jih je utrpel v nesreči zdrsa in padca, lahko poskuša svojo zavarovalnico vpeljati v tožbo kot tretjo toženko. Če je tožniku dodeljena odškodnina zoper lastnika stanovanja kot tožnika tretje osebe, jo lahko lastnik stanovanja izterja od svojega zavarovalnika.
Sodišče ima diskrecijsko pravico, da ugodi predlogu tožene stranke za vključitev tretje osebe v tožbo. Eden od namenov pravila impleader je spodbujanje sodne ekonomičnosti z reševanjem povezanih vprašanj v enem primeru. Če tretji tožnik v tožbo pritegne drugo stranko na podlagi pogodbe o prispevku ali odškodnini, ga to reši kasnejše tožbe proti tretjemu tožencu. Večina sodišč bo uravnotežila sodni interes, da se sorodna vprašanja odgovornosti in prispevka določijo v eni tožbi, in verjetnost, da bi postopek lahko zapletel tožbo, povzročil zamudo, škodoval tožniku ali zmedel poroto.