Angleški jezik vsebuje več razpoloženj za glagole, ki označujejo govorčev ali pisčev odnos do prejemnika sporočila. Zapovedni razpoloženje se uporablja za označevanje ukaza ali za odobritev dovoljenja. Stavki v imperativnem razpoloženju so skoraj vedno v drugi osebi, kar pomeni, da govornik ali pisec nekoga neposredno nagovarja.
Za razliko od drugih drugoosebnih stavkov, ki izrecno navajajo besedo “ti”, imperativna oblika ne uporablja subjekta. Namesto tega je subjekt impliciten in se imenuje »razumljen subjekt«. Glavna izjema je zavezni stavek prve osebe množine, ki vsebuje zadetek “naj nam” ali “dajmo”.
Druga izjema je, da govornik narekuje, da dejanje izvede tretja oseba. V tem primeru se stavek začne z glagolom »pusti«, ki mu sledi subjekt tretje osebe, »on«, »ona« ali »oni«. V tem primeru bi ukaz »Preberi pismo« postal »Naj prebere pismo«. Zavezni stavki, ki uporabljajo prvoosebno množino ali tretjo osebo, pa so redkejši kot drugoosebni imperativni stavki.
Po angleški morfologiji je glagolska oblika imperativa samo goli infinitiv. Ta oblika je enaka drugi osebni indikativni konjugaciji, razen glagola »biti«. V imperativni obliki stavki, ki uporabljajo glagol “biti”, ne uporabljajo “are”, ampak preprosto uporabljajo “be”, kot v ukazu “Bodi tiho!”
Kot že omenjeno, lahko imperativno razpoloženje prenaša navodila, prepovedi, ukaze, dovoljenja in predloge. Izjave, kot so “Vstopite”, “Vključite ček v svoje naročilo” ali celo “Obnašajte se!” so vsi primeri stavkov, ki uporabljajo to razpoloženje. Za tvorbo negativnega stavka v imperativnem razpoloženju stavek uporablja pomožni glagol “naredi” in negativni delček “ne”. Tako negativna oblika “Zapri vrata!” postane “Ne zapiraj vrat!”
Številne izjave, ki bi lahko bile podane v imperativu, so namesto tega pogosto podane v indikativni obliki. Večina ljudi bo na primer rekla: »Ali lahko prideš sem za trenutek?« namesto “Pridi sem za minuto!” Razlog za to je, da se lahko imperativno razpoloženje zdi nevljudno, odvisno od konteksta in situacije.
Dejanja neposrednega govora z imperativom lahko razlagamo kot kršitev osebnega ozemlja osebe. Zato se za prošnje pogosteje uporabljajo posredna govorna dejanja, ki uporabljajo indikativno razpoloženje. Imperativnemu razpoloženju, ki se uporablja za posredovanje prošnje namesto naročila, pogosto sledi beseda “prosim”, da označuje spoštovanje do občinstva.