Nominativni zaimek ima ustrezno obliko, da deluje kot subjekt v stavku ali stavku. Na splošno je zaimek beseda, ki v stavku zavzame mesto samostalnika, na primer »knjiga« ali »ljudje« in vključuje besede, kot sta »to« ali »oni«. Predmet stavka je stvar, običajno samostalnik ali zaimek, ki izvaja glavno dejanje v stavku. Nominativni zaimek je preprosto oblika zaimka, običajno osebnega zaimka, kot je “on” ali “mi”, ko se uporablja kot predmet v stavku.
Morda je najlažje razumeti, kaj je imenski zaimek, tako da najprej razumemo njegova dva osnovna vidika. Prvi je, da gre za zaimek, ki je beseda, ki stoji namesto samostalnika. Samostalniki so osnovne besede, ki predstavljajo ljudi, kraje, stvari in ideje ter vključujejo besede, kot so »knjiga«, »pes«, »William«, »mesto« in »svoboda«. Ponavljajoča se uporaba samostalnika v enem stavku ali odstavku pa lahko postane naporna za bralca ali govorca. Zaimki se pogosto uporabljajo za prekinitev ponavljanja in vključujejo besede, kot sta »to« in »on«, ki lahko nadomestijo »knjiga« ali »William«.
Drugi pomemben vidik nominativnega zaimka je, da ima obliko subjekta v stavku. V preprostem stavku, kot je “Mačka je tekla”, sta dva osnovna elementa stavka: subjekt in predikat. Predmet stavka je stvar, ki v stavku izvaja glavno dejanje v obliki glagola ali predikata. V tem primeru je “mačka” subjekt in “tekel” je predikat, čeprav lahko bolj zapleteni stavki vključujejo dodatne besede in besedne zveze.
Nominativni zaimek je preprosto zaimek, ki deluje kot subjekt v stavku, zato ga lahko imenujemo tudi subjektivni zaimek. Če bi nekdo napisal dva stavka kot »Moški je sedel z žensko. Moški je nato ženi izročil knjigo,« bi bili slovnično pravilni. Prav tako se precej ponavljajo, tudi znotraj majhne strukture dveh kratkih stavkov. Zaimke lahko uporabite za zamenjavo nekaterih samostalnikov in samostalniških besednih zvez, da postanejo ti stavki bolj zanimivi.
V prejšnjem primeru je »Moški« predmet obeh stavkov. To pomeni, da mora biti vsak zaimek, ki se uporablja za njegovo zamenjavo, imenski zaimek. »Ženska« v obeh stavkih je predmet v stavkih, zato ga ni mogoče nadomestiti z nominativnim zaimkom, temveč z objektivnim zaimkom.
»On« in »ona« sta nominativna primera, medtem ko sta »on« in »ona« objektivna; stavke bi lahko prepisali tako: »Moški se je usedel z žensko. Nato ji je izročil knjigo.” Mnogi ljudje imajo težave pri prepoznavanju nominativnih in objektivnih primerov in lahko uporabljajo napačne oblike v vsakem položaju. To se pogosto zgodi z zaimki “kdo”, imenski primer, in “kdo”, cilj.