Nominativni samostalnik je beseda, ki se uporablja kot predmet stavka, ki je pogosto na začetku tega stavka. To je ena najpogostejših oblik, v katerih se najde samostalnik in pogosto uporablja preprosto obliko. Nominativnemu samostalniku običajno sledi glagol ali predikat, ki na nek način opisuje dejanje ali stanje tega subjekta. Tega ne smemo zamenjati z nominativnim predikatom, ki je samostalniški primer, v katerem na nek način opisuje ali dopolnjuje subjekt in običajno sledi neprehodnemu glagolu.
Za nekoga, ki študira jezik, je običajno precej preprosto razumeti imenski samostalnik, saj je to eden najpogostejših načinov, kako ljudje pogosto uporabljajo samostalnike. V bistvu je to samostalnik, ki je predmet stavka, včasih imenovan tudi subjektivni primer, čeprav to ni izraz, ki ga uporabljajo številni slovničarji. V preprostem stavku, kot je »Moški je vrgel žogo«, je samostalnik »človek« del samostalniške fraze »Moški«, ki je predmet stavka. To pomeni, da je “človek” v tem primeru imenski samostalnik.
Ista beseda je lahko imenski samostalnik v enem stavku in se uporablja v drugem primeru v drugem stavku. Na primer, če nekdo reče »Moja mačka je skočila na moškega«, se beseda »človek« ne uporablja več v imenskem primeru. V tem stavku je “mačka” samostalnik v imenskem primeru, “človek” pa je postal predmet. To se imenuje ciljni ali tožilni primer za samostalnik.
Pomembno je, da nekdo, ki študira slovnico, razume, da imenskega samostalnika ne smemo zamenjati z nominativnim predikatom. Vendar sta oba primera, ki ju lahko zavzamejo samostalniki, zaradi česar je lahko razlikovanje med njima nekoliko zapleteno. Nominativni predikat ali predikatni samostalnik je primer, v katerem samostalnik sledi neprehodnemu glagolu in opisuje predmet stavka.
Neprehodni glagol ne potrebuje predmeta za njim, da bi bil stavek smiseln; pravzaprav mu ne more slediti predmet. V stavku, kot je »jaz sem učitelj«, je beseda »sem« neprehodni glagol, ki mu ne more slediti neposredni predmet. Namesto da bi bil »učitelj« predmet v stavku, je kompliment, ki opisuje subjekt »jaz«. To pomeni, da je »učitelj« nominativni predikat v tem stavku, čeprav je učitelj imenski samostalnik v stavku, kot je »Učitelj je hitro govoril«.