HyperCard je nabor orodij, ki se uporabljajo za ustvarjanje programskih aplikacij. Prvič je bil izdan leta 1987 in je bil takrat vključen v nove računalnike Apple Macintosh. Bil je eden najzgodnejših široko uporabljenih primerov interaktivnih medijev in je bil nekaj let pred svetovnim spletom.
Ideja HyperCard je bila omogočiti uporabnikom, da ustvarijo aplikacije za izvajanje določene naloge, namesto da bi spreminjali obstoječo aplikacijo za svoje potrebe. Opisan je bil kot preprost in močan. Obstajajo zabeleženi primeri, da je dovolj enostaven za uporabo za majhne otroke, a dovolj učinkovit za izvajanje nalog, vključno z vodenjem sistema razsvetljave za najvišje zgradbe na svetu, Peronas Towers v Maleziji.
Koncept HyperCard in navdih za njegovo ime je, da se aplikacije gradijo z virtualnimi karticami. Za razliko od standardnega sistema kartic, kot je vrteča se naslovna datoteka, je mogoče podatke na »karticah« povezati in nastaviti za izvajanje ukazov. To pomeni, da deluje na podoben način, kot je mogoče povezati besedilo, zvok, slike in video na spletnih mestih.
Za razliko od mnogih programskih jezikov in sistemov HyperCard od uporabnika ni zahteval razumevanja in poznavanja številnih ukazov in kod. Prek sistema kartic se lahko uporabnik osredotoči na to, kaj naj aplikacija naredi, pri čemer HyperCard nato poskrbi za kodo, potrebno za izvedbo teh dejanj. Programski jezik HyperTalk je ostal razmeroma preprost, saj je uporabnikom omogočil, da vidijo, kako so njihove spremembe vplivale na kodiranje, in da se naučijo samega jezika. To je bilo na nek način podobno sodobni programski opremi za urejanje spletnih strani, ki uporabniku omogoča preklapljanje med prikazom strani »Kar vidiš, je tisto, kar dobiš« ter osnovno kodo HTML in drugo kodo, ki spremeni uporabnikovo zasnovo in pisanje v delujoča spletna stran.
Ker je bilo programiranje s HyperCard tako preprosto, vsaj relativno, je ustvarilo trend domačih uporabnikov, ki ustvarjajo lastne aplikacije in jih distribuirajo drugim uporabnikom. Nabori datotek, razporejenih na ta način, so bili neuradno znani kot stackware. To ime je temeljilo na ideji o kopici “kartic”, ki sestavljajo aplikacijo.
Zadnja večja posodobitev HyperCard je prišla leta 1998 in je bila umaknjena iz prodaje leta 2004. Programska oprema se ne zažene samodejno v sistemih Mac, poznejših od različice OS 9. Lahko pa se uporablja na novejših računalnikih prek načinov emulacije.