Sonda Huygens je sestavni del brezpilotne misije Cassini-Huygens na Saturn. Sonda Huygens, ki je dobila ime po nizozemskem astronomu, matematiku in fiziku Christiaanu Huygensu, je glavna slovesnost sonde Huygens, da je prvi objekt, ki ga je ustvaril človek, ki je pristal na površini nebesnega telesa v zunanjem sončnem sistemu. 14. januarja 2005 se je Huygens spustil v ozračje Titana, Saturnove lune, in opravil različne odčitke. Človeštvu je dal prvi pogled na površino Titana, dolgo zakrito z gosto atmosfero metana.
Program Cassini-Huygens je skupna prizadevanja NASA ter evropske in italijanske vesoljske agencije. Skupni stroški programa znašajo približno 3.26 milijarde dolarjev, denar pa se še naprej porablja, ko znanstveniki analizirajo podatke, posredovane iz orbiterja Cassini, ki še naprej kroži okoli Saturna.
Sonda Huygens ima premer približno 1.3 metra (4.2 ft), polna je različnih znanstvenih instrumentov, vključno s kamerami, senzorjem vetra, radiometrom, spektrometrom in še več. Ker Titanova površina vsebuje več ogromnih oceanov ogljikovodikov, je bila upoštevana možnost, da bi lahko pristal v tekočini, čeprav se je na koncu dotaknil kopnega. Počasi se je v dveh urah in pol spustil v ozračje in nadaljeval s prenosom podatkov s površja še 90 minut, nato pa je orbiter Cassini postal preveč oddaljen za prenos podatkov.
Dolg čas spuščanja je bilo mogoče pripisati Titanovemu gostemu ozračju: pravzaprav je Titanovo ozračje tako gosto, gravitacija pa tako nizka, da bi lahko tja leteli z zamahovanjem umetnih kril, kot je mitski Ikar.
Huygensova misija je bila skoraj neuspešna. Eden od dveh radijskih kanalov, ki se uporabljata za prenos informacij, kanal A, ni uspel zaradi napake pri operacijskem ukazu. Posledično je bilo Cassini posredovanih le 350 slik Titanove površine, namesto načrtovanih 700. Ker je imel Huygens premalo energije za neposreden prenos podatkov na Zemljo, je najprej posredoval Cassiniju, ta pa je podatke posredoval našim vesoljskim agencijam.
Morda največja zmaga sonde Huygens je bila potrditev obstoja ogromnih ogljikovodikovih jezer na površju. Opažene so bile različne morske geografske značilnosti, kot so otoki in drenažni kanali.