Humanistična psihoterapija je proces zdravljenja duševnega zdravja, ki temelji na humanistični psihologiji. Ta psihoterapevtski slog zajema pomen samozavedanja. Osnovna premisa je, da človek ne more biti produktivna oseba, če v svetu ne vidi svoje vrednosti. Razumevanje lastne vrednosti se nanaša na fizične, duševne in duhovne vidike življenja. Raziskovanje lastnih potencialov in postavljanje ciljev za uspeh sta tudi sestavni deli humanistične psihoterapije.
Medtem ko je preteklost element oblikovanja človekovega življenja, se humanistična psihoterapija osredotoča tudi na sedanjost in prihodnost. Stranka si prizadeva za ponovno pridobitev nadzora nad svojim življenjem. Poleg tega sta pregled preteklih izbir in učenje sprejemanja bolj pozitivnih odločitev v prihodnosti del terapevtskega procesa. Humanistična psihoterapija klienta spodbuja k odločnosti v življenju in pri delitvi občutkov z drugimi.
Korenine humanistične psihoterapije temeljijo na vedenjskih in čustvenih prepričanjih iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Zgodnji pionirji terapije so verjeli, da posamezniki hrepenijo po osebni rasti. Poleg tega so verjeli v osnovno dobroto družbe. S temi prepričanji je bila zasnovana terapevtska metoda, ki je vključevala osebno rast in samozavedanje.
Za humanistično psihoterapijo je združenih več psihologijskih teorij, vključno z eksistencialnimi, osredotočenimi in humanističnimi praksami. Učenje obvladovanja stresa v vsakdanjem življenju je ključna sestavina uspeha terapije. Zmožnost spreminjanja izzivov v priložnosti za rast daje pacientu moč, v skladu s humanistično psihologijo.
Osnova metode humanistične terapije je koncentracija na klienta. Osebno osredotočena terapija odpravlja skušnjavo kriviti druge ali preteklost za prihodnji izid življenja. Stranka vodi do spoznanja, da je sprememba v njegovi lasti, če jo le sprejme. Postavljanje ciljev, doseganje korakov in napredovanje k uspehu so temeljne vrednote humanistične terapije.
Med seansami humanistične terapije terapevt stranki ne daje predlogov. Namesto tega stranka uporablja terapevta kot zvočno desko, medtem ko klient razvija lastne rešitve. Prepričanje je, da se bo stranka, ki ji je dovoljeno razpravljati o čemerkoli želi, sčasoma osredotočila na resnična vprašanja in ciljne rešitve. Samoodkrivanje je del tega procesa. Stranka se nauči razpravljati o težavah in iskati rešitve brez terapije v prihodnosti.
Objektivna samoanaliza je še en cilj humanistične psihoterapije. Prepoznavanje težav in učinkovite rešitve so končni cilji terapevtskih sej. Poleg tega odstranitev težnje po presoji drugih in hkrati osredotočenosti na lastno življenje pomaga stranki preusmeriti svojo produktivno energijo.