Homerska primerjava je daljša različica običajne primerjave. Gre za neposredno primerjavo dveh stvari, vključno z liki, dejanji in naravo. Ker je homerska primerjava daljša, lahko primerja eno osebo ali dejanje z več stvarmi ali pa primerjavo raztegne. Prvi ga je uporabil Homer v pesmih, kot sta “Iliada” in “Odiseja”. Imenuje se tudi epska primerjava in so jo od takrat uporabljali pesniki, kot sta Vergil in Dante Alighieri.
Podobe so primerjave dveh stvari. Je figura govora, ki se v literaturi pogosto uporablja za dodajanje ornamentov bolj neposrednim stavkom vsakdanjega govora. Primerjava povezuje cilj s tem, kar ga primerjajo z uporabo besed, kot so “kot”, “všeč” in “kot”. Primeri vključujejo »Pela je kot škripajoče zavore kolesa« ali »Noga mu je počila kot vžigalica«.
Vsaka homerska primerjava se začne z začetno primerjavo. To se nato izvleče v sekundarne primerjave, ki dodajo globlji pomen. Celotna homerska primerjava običajno traja približno štiri do šest vrstic verzov. Te primerjave običajno primerjajo človeški značaj ali dejanje z nečim naravnim. Ta naravni element je lahko žival, kot je lev ali orel, ali pa je lahko pojav, kot je nevihta ali slap, ali pa je lahko kaj bolj božjega.
Homerske primerjave ne smemo zamenjevati z metaforo. Metafora je neposredna zamenjava ene stvari z drugo. Epske primerjave neposredno primerjajo dve stvari ena poleg druge. Uporabljajo se kot okras v poeziji in za opozarjanje na osebo ali dejanje, ki se opisuje. Vergilij v svoji “Eneidi” daje dober primer homerske primerjave:
»Prav tako pogosto, ko v veliki množici nastane nemir
in navadna množica divja v njihovih dušah;
in zdaj letijo bakle in kamni, in blaznost oskrbuje orožje;
potem, če so slučajno videli kakšnega človeka
pomembni pri zvestobi in storitvah, so tihi in stojijo z dvignjenimi ušesi;
da človek z besedami vlada njihovim umom in pomirja njihova srca.”
Homer in Dante sta uporabljala bolj subtilne primerjave kot Virgil. Vergilijeva, kot je ta primerjava Neptuna z govornikom, je neposredna in nima subtilnosti. Homer je uporabil svoje primerjave, da bi poudaril globoke trenutke in dodal globino. En primer v “Iliadi” je, ko primerja Menalaosa z divjo zver. Analogija v mislih bralca/poslušalca vzbudi posebne domišljije, tako da si on ali ona predstavlja Menalaosa dobesedno kot divjo zver, ki lovi Pariz.
Naloga homerske primerjave je vnesti lirične umetnosti v pesem, ko pesnik opisuje nekaj prozaičnega. Učinek je tudi uporaba simbolike, da se tej osebi ali dejanju doda globlji pomen. Uporabil ga je tudi za poudarjanje posebnih znakov. Homer je na primer uporabil epske primerjave, da bi predstavil in znova predstavil Agamemnona vsakič, ko je stopil v boj.