Ena najbolj zanesljivih finančnih formul, ki se uporablja za oceno likvidnosti podjetja, je izračun hitrega razmerja, včasih znan kot razmerje testa kisline. Teoretično bi prodaja premoženja podjetja v celoti nadomestila vse neporavnane kratkoročne dolgove, tako da bi lahko podjetje še naprej poslovalo. Izvršni menedžerji, finančni analitiki, vlagatelji in posojilodajalci se vsi zanašajo na formulo kot standardno računovodsko merjenje. Osnovna ali nekratkoročna sredstva, vključno z zgradbami, nepremičninami in opremo, niso vključena v izračun hitrega razmerja, ker jih ni mogoče zlahka pretvoriti v denar.
Izračun razmerja podjetja vključuje delitev skupnih kratkoročnih sredstev, zmanjšanih za celotno zalogo, s skupnimi obveznostmi. Nastalo število ali ulomek je hitro razmerje, ki je izraženo kot celo ali ulomno število. Dobljeno število 1.0 ali več kaže, da se likvidnost podjetja šteje za zdravo. Delna razmerja običajno kažejo, da ima podjetje določeno tveganje, da ne bo moglo plačati svojih dolgov.
Pri analizi finančnih tveganj organizacije se šteje, da je hitra analiza razmerja strožja od analize razmerja obratnega kapitala, ker je omejena na denar in denarne ustreznike in ne upošteva zalog, osnovnih sredstev ali opreme. Čeprav je hitro razmerje uporabno merilo za določanje finančnega zdravja podjetja, so podjetja z visokimi ravnmi zalog, kot so maloprodajne trgovine ali restavracije, pri analizi na ta način v nekoliko slabšem položaju, saj kažejo na splošno veliko večje tveganje v svojem profilu plačilne sposobnosti. Finančni analitiki običajno priporočajo previdnost pri vlaganju v podjetja, ki imajo hitri koeficient, ki je nižji od delovnega razmerja, ker to pomeni, da so sredstva vezana predvsem na zaloge, ki jih je v nujnih primerih težko unovčiti.
Ljudje, ki lahko posojajo denar podjetjem, uporabljajo hitro razmerje, da ocenijo, ali bi podjetje lahko odplačalo svoje dolgove v skrajni naglici in v najhujših pogojih. Omeniti velja tudi, da je razlika v dojemanju vrednosti hitrega razmerja odvisna od vlog. Medtem ko bi posojilodajalci morda raje videli razmerje med denarnimi obveznostmi in obveznostmi, ki je višje od 1.0, ker kaže, da bi podjetje z večjo verjetnostjo odplačalo posojilo, če bi to zahtevala nujnost, bi lahko delničarji družbe raje imeli razmerje med denarnimi obveznostmi manj kot 1.0 ker to pomeni, da vodstvo podjetja uporablja svoja sredstva za rast poslovanja.