Hipoteza o trajnem dohodku je ekonomska teorija, ki se nanaša na to, kako bodo potrošniki strukturirali svoje potrošniške navade. Osnova za idejo je, da se bodo potrošniki odločili, da bodo svojo porabo za vse vrste blaga in storitev uredili glede na svoja pričakovanja o ustvarjanju določenega povprečnega dohodka na dolgi rok. V percepciji posameznega potrošnika postane ta projekcija pričakovanega dohodka fiksna ali trajna kot del načina zaznavanja svoje kupne moči in tudi zmožnosti, da del svojega zaslužka odložijo za varčevanje in druge vrste naložb.
Prvič, ki jo je leta 1957 predlagal Milton Freidman, ekonomist, ki je bil tudi prejemnik Nobelove nagrade, je ena od značilnosti hipoteze o trajnem dohodku, da je napovedovanje sprememb v odnosu potrošnikov do porabe in varčevanja lahko težko, saj se bo vsak potrošnik odzval na iste gospodarske okoliščine na različne načine. Medtem ko lahko določena situacija enega potrošnika spodbudi, da zmanjša porabo in preusmeri več dohodka v prihranke, lahko isti sklop okoliščin motivira drugega potrošnika, da opravi več nakupov v pričakovanju, da si tega blaga pozneje ne bo mogel privoščiti.
Ta osredotočenost na individualnost v hipotezi o trajnem dohodku je pomembna, ko gre za sprejemanje ekonomskih politik, ki lahko pomagajo nadzorovati potek nacionalnega ali celo lokalnega gospodarstva. Ob predpostavki, da politike, ki jih je uvedla vlada, pomagajo obrniti neugodne gospodarske trende in povečati dohodek na splošno, bo del potrošnikov še naprej varčeval, kot da kriza ni minila, verjetno zaradi strahu pred ponovitvijo obdobje recesije, ki se bo pojavilo v bližnji prihodnosti. Drugi se bodo na povečan prihodek v gospodarstvu odzvali z zmernim povečevanjem porabe, tretji pa bodo nadaljevali s porabo na ravneh, podobnih bolj uspešnim obdobjem v preteklosti.
Razprave o izvedljivosti hipoteze o trajnem dohodku se nadaljujejo. Zagovorniki menijo, da koncept temelji na podatkih, ki prikazujejo naravo tega, kako potrošniki prilagajajo potrošniške navade na podlagi njihovega dojemanja svoje sposobnosti zaslužka. Zagovorniki hipoteze o trajnem dohodku ponavadi opažajo, da so dojemanja o ekonomskih dejavnikih, vključno s porabo in varčevanjem, zelo drugačna kot v preteklih desetletjih in da je ta pristop morda manj pomemben za način, kako potrošniki vidijo svoj dohodkovni potencial v današnjem gospodarskem okolju.