Hipoteza interakcije je vrsta teorije, ki predlaga, da je ena najučinkovitejših metod učenja novega jezika osebna in neposredna interakcija. Ta teorija se uporablja posebej za usvajanje tujega ali drugega jezika. Običajno ga pripisujejo profesorju Michaelu Longu, ko je leta 1996 napisal članek z naslovom »Vloga jezikovnega okolja pri usvajanju drugega jezika«.
S hipotezo o interakciji je profesor Long integriral in uskladil dve hipotezi o usvajanju drugega jezika (SLA): vhodno in izhodno hipotezo. Vhodna hipoteza navaja, da mora učenec jezika dobiti »vložke« le z oblikami branja, poslušanja pogovorov ter lekcij o slovnici in besedišču. Izhodna hipoteza po drugi strani poudarja pomen vadbe in govorjenja, da ohranimo in si zapomnimo jezik. Hipoteza o interakciji združuje tako »vhod« kot »izhod« z navedbo, da interakcija ni samo sredstvo za učenca, da preuči jezik, temveč tudi način, da učenec prakticira tisto, kar se je naučil.
Med vrstami interakcij je pogovor verjetno najbolj poudarjen v hipotezi o interakciji, ideji, ki najverjetneje izhaja iz »diskurzivnega pristopa« profesorice Evelyn Hatch, ki je leta 1978 napisala prispevke, ki poudarjajo pomen stalne komunikacije in interakcije za SLA. . Hipoteza o interakciji priznava, da med pogovori obstajajo določene situacije, v katerih udeleženec ne razume, kaj drugi pravi, vendar je v teh situacijah učenje učinkovitejše. Teorija ta pojav imenuje »pogajanja«, pri čemer bodo udeleženci poskušali razumeti in popraviti napačno komunikacijo med interakcijo.
Prvi korak v pogajanjih je sama interakcija, ko se oba udeleženca začneta pogovarjati. Drugi korak, »negativna povratna informacija«, se pojavi, ko udeleženec ne razume določene besede, ki jo včasih opazimo v neverbalnem dejanju, na primer pri nabiranju obrvi. V nekaterih primerih lahko drugi udeleženec zahteva pojasnilo z besedami: »Oprostite?« ali “Ali lahko to ponoviš?” Proces, pri katerem si napačno razumljeni udeleženec prizadeva, da bi drugi udeleženec razumel, se imenuje “izhod spremembe”. Udeleženec lahko parafrazira ali navede primere, da bo pomen besede bolj jasen, dokler drugi udeleženec ne odgovori pritrdilno, ki ga je razumel.
Hipoteza o interakciji nakazuje interakcijo med učencem drugega jezika in maternim govorcem, tako da lahko učenec preučuje jezik v najbolj pristnem okolju. Na ta način se učenec ne uči le jezika, temveč tudi odtenke in druge neverbalne znake, ki se ujemajo z besedami. Številne univerze v angleško govorečih državah imajo angleške programe in tečaje, ki se osredotočajo na osebno interakcijo za številne tuje študente, ki gredo v tujino samo zato, da bi se naučili govoriti angleško.