V pisni obliki se hipotaksija nanaša na uporabo podrejenih stavkov v stavkih za izražanje posameznih, a povezanih misli v stavku. Uporablja se tudi, ko pisatelj posreduje logične, časovne ali vzročne zveze med deli informacij v stavku. Kot literarni pripomoček podrejeni stavki dajejo natančen pomen glavni misli, izraženi s stavkom. Hipotaktično pisanje je učinkovito tudi kot orodje prepričevanja ali argumentiranja.
Izraz hipotaksija izhaja iz grške besede, ki pomeni “podvrženost”. Podrejeni stavek je predmet neodvisnega stavka v smislu, da pomaga opredeliti natančen pomen stavka. »Rože so cvetele, pesmi smo peli« so samostojne stavke. Če se prvi samostojni stavek spremeni v »Ker so rože cvetele«, postane podrejeni stavek, ki bralcu razloži razlog za petje.
Hipotaktični slog pisanja omogoča, da stavek zagotovi veliko ozadja in informacij o tem, kaj je bilo povedano in zakaj. Namesto izmenjevanja enostavnih in sestavljenih stavkov se hipotaksija opira na bolj zapletene stavke za razlago misli ali opazovanja. Uporaba podrejenih stavkov okrepi osrednji vtis.
Ameriški pisatelj James Baldwin ga na primer v Zapiskih domačega sina uporablja za opis očetovih odnosov z belimi socialnimi delavci in zbiralci računov. »Z njimi se je skoraj vedno ukvarjala moja mama, kajti očetovemu temperamentu, ki je bil na milost in nemilost njegovemu ponosu, ni bilo nikoli zaupati. Jasno je bilo, da je čutil, da je njihova prisotnost v njegovem domu kršitev: to je povedala njegova kočija, skoraj smešno trd, in njegov glas, oster in maščevalno vljuden.
Uporaba hipotakse lahko piscu omogoči, da v opis vključi ideje o času, da postane bolj ekspliciten. Ameriški romanopisec William Faulkner, znan po svojih hipotaksičnih stavkih, uporablja enega za opis obdobja okrevanja. »Ni se počutil šibkega, le užival je v tisti nadvse pogumni utrujenosti okrevanja, v kateri ni bilo časa, hitenja, dela, kopičenja sekund, minut in ur, ki jim je telo v svojem dobrem stanju suženj tako budnosti kot spi, zdaj obrnjen in čas zdaj služi ustnicam in ranljiv za telesne užitke, namesto da bi se telo zavzemalo za brezglavo gibanje časa.”
Hipotaksa je nasprotje paratakse, ki uporablja kratke, neodvisne klavzule. Parataxis je bolj neposreden slog pisanja in včasih bralcu pusti odtenke pomena. Lahko tudi močno izrazi idejo z nekaj besedami. Znameniti stavek rimskega cesarja Julija Cezarja »Prišel sem, videl sem, zmagal« je primer parataksije.