Tako imenovani hiperteleskop je optični interferometrični niz ali niz teleskopov, razporejenih v obliki velike leče, ki skupaj ločujejo astronomske slike pri veliko višjih kotnih ločljivostih, kot bi bilo mogoče z vsakim teleskopom sam. Pravzaprav lahko tak hiperteleskop omogoči kotno ločljivost, ki se približuje ločljivosti, ki bi jo imel teleskop, če bi bila njegova celotna leča tako velika, kot je razdalja čez niz. Za nize z velikostmi v kilometrih ali megametrih je to lahko zelo pomembno. Vendar kotna ločljivost ni edina pomembna kakovost teleskopov, zaradi česar večina astronomov vidi hiperteleskop kot specializiran instrument.
Hiperteleskop uporablja tehniko, imenovano sinteza zaslonke, za simulacijo velikanskega teleskopa z vrsto manjših teleskopov. Tehnike, ki se uporabljajo za izvedbo hiperteleskopa in smiselnost njegovih podatkov, so interferometrične tehnike, merilne tehnike, ki združujejo dve ali več podatkovnih točk, da ustvarijo jasnejšo sliko. Celotno področje se imenuje astronomska optična interferometrija. Celo kilometer široki hiperteleskopi lahko zaobidejo številne težave z edinstvenimi zemeljskimi teleskopi.
Hiperteleskopi so bili prvič zgrajeni sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so jih uporabljali za natančno merjenje natančnih položajev in premerov bližnjih zvezd. Razdalja med dvema najbolj oddaljenima sestavnima teleskopoma se imenuje osnovna črta, ki se je začela pri približno nekaj metrih ali čevljih in se zdaj giblje do približno enega kilometra (1970 milje). Večje ponovitve hiperteleskopa so načrtovane ali v proizvodnji, vključno z vesoljski hiperteleskopom, katerega deli držijo sončna jadra.
Francoski pionir hiperteleskopa Antoine Labeyrie si je zamislil uporabo nizov hiperteleskopov za slikanje bližnjih eksoplanetov ali planetov v tujih sončnih sistemih. Labeyrie in sodelavci so pokazali, kako bi lahko tehnološko izvedljiv hiperteleskop uporabili za odkrivanje površinskih značilnosti, kot so celine, letni časi in podnebje na svetovih, oddaljenih do 10 svetlobnih let. To bi lahko bilo zelo koristno za ugotavljanje prisotnosti ali odsotnosti mikrobnega življenja. V prihodnosti bi lahko uporabili celo večje hiperteleskope za slikanje izjemno majhnih ali šibkih predmetov, kot so nevtronske zvezde.