Hipernova je posebna vrsta supernove, ki nastane, ko zvezda, ki je vsaj 40-krat večja od našega Sonca, porabi svoje jedrsko gorivo in se zruši neposredno v črno luknjo, pri čemer izvrže dvojna plazemska curka s skoraj svetlobno hitrostjo. Hipernova je najbolj energičen dogodek v vesolju, saj se kosi snovi v velikosti sonca skoraj v trenutku pretvorijo v elektromagnetno sevanje. Če bi v naši bližini galaktične soseske eksplodirala hipernova, bi lahko prepolovila gostoto ozonske plasti, kar bi predstavljalo resno grožnjo vsem oblikam življenja. K sreči je najbližja zvezda, ki je celo teoretično sposobna preživeti hipernovo, oddaljena več kot tisoč svetlobnih let. Kljub temu se hipernova lahko šteje za eksistencialno tveganje za človeštvo, čeprav z relativno nizko verjetnostjo.
Običajna supernova je zelo energična, sposobna zasenčiti svojo gostiteljsko galaksijo za tedne ali mesece. Hipernova je še močnejša, a bistveno bolj redka – v naši galaksiji se hipernova pojavi le približno petkrat na milijon let. Tako kot običajne supernove so tudi hipernove vir težkih elementov, kot je uran. Običajni fuzijski procesi lahko ustvarijo le elemente, težke kot železo. Za ustvarjanje težjih atomov od železa sta potrebna temperatura in tlak takšne intenzivnosti, da ju ne najdemo v normalni življenjski dobi zvezde, ampak šele ob njeni smrti.
Šele pred kratkim so odkrili, da so hipernove vir prej skrivnostnih izbruhov gama žarkov, intenzivnih svetlobnih izbruhov, ki trajajo od nekaj sekund do nekaj ur. Najkrajši izbruhi gama žarkov se pojavijo v zvezdnih sistemih, sestavljenih iz samo dveh nevtronskih zvezd ali nevtronske zvezde in črne luknje. Nevtronske zvezde so izjemno gosti zvezdni ostanki, ki ob trku med seboj sproščajo ogromno energije.
Ker je gravitacija, ki jo ustvarjajo nevtronske zvezde in črne luknje, tako močna, imajo zvezdni sistemi, ki temeljijo na njih, malo drugega materiala in ko trčijo, se energija sprosti iz njih, ne pa iz česarkoli drugega. V običajnem zvezdnem sistemu je okoli zvezde znatne količine plina in kamnin, ki ustvarjajo dolgotrajnejši izbruh, saj se material “vžge” zaradi eksplozije hipernove. Nekatere od teh eksplozij so bile krive za množično izumrtje v starodavni zgodovini Zemlje.