V svoji trenutni uporabi se hindujsko pravo nanaša na niz zakonov, ki veljajo za posameznike, ki so po veri hindujci, zlasti tiste v Indiji. Ti zakoni zlasti urejajo različne vidike družinskega življenja, med drugim poroko in dedovanje. Hindujsko pravo ima svoj vir v hindujskih besedilih, kot je Dharmaśāstra, in v tradiciji.
Koncept dharme je osrednji v hindujskem pravu. Je sinonim za dolžnost pravične osebe, vendar se te dolžnosti lahko razlikujejo glede na starost in spol ter razred in poklic. Beseda “dharma” se lahko uporablja kot nekakšen ekvivalent zahodnemu konceptu religije, vendar se običajno prevaja v angleščino kot “zakon”. Oba pa sta ozek prevod.
V preteklosti je dharma zajemala številne različne vidike življenja, vključno z verskimi rituali, pa tudi civilnim in kazenskim pravom ter sodnimi postopki. Dharma ureja tudi osebne dolžnosti, kot so higiena, oblačenje in etično vedenje
Hindujsko pravo se začne v klasičnem obdobju Indije po odkritju Ved in traja do leta 1772 CE. Zakon v tem obdobju je temeljil na Dharmaśāstri, ki jo je moral za vsak razred posebej razlagati učen učenjak Ved. Vendar se je zakon od skupnosti do skupnosti spreminjal, spreminjal se je, ko so se spreminjali poklici in kaste, kar je povzročilo praktičen zakon, ki se je razvil iz potreb in tradicij lokalnih skupnosti.
Temu obdobju je leta 1772 pred našim štetjem sledil anglo-hindujski zakon, ki so ga Britanci postavili kot del svojega pravnega sistema za svojo kolonijo Indijo. Britanci so se odločili, da bodo vsaki verski pripadnosti dovolili, da se drži lastnih zakonov. Zakon, ki je iz tega izhajal, je temeljil na sanskrtskih besedilih Dharmaśāstra, za katere so Britanci menili, da so mandati božanskega zakona, ki se jih je treba držati, in ne smernice za praktično pravo.
Po letu 1864 CE, ko je bila vzpostavljena zadostna sodna praksa, se je zanašanje na Dharmaśāstro zmanjšalo in je bilo skoraj popolnoma odpravljeno. Nadomestili so ga z regionalnimi običajnimi zakoni, ki so jih sprejeli britanski uradniki, podobno kot v klasičnem obdobju.
Leta 1947 je Indija pridobila neodvisnost od Velike Britanije. V prizadevanju, da ostane sekularna, Indija dovoljuje kompleksne sisteme osebnega prava za hindujsko pravo, muslimansko pravo, krščansko pravo in zakon Parsee. V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja je Indija sprejela štiri zakone, zakon o hindujski zakonski zvezi, zakon o hindujskem nasledstvu, zakon o hindujski manjšini in skrbništvu ter zakon o hindujskih posvojitvah in preživnini, ki bi služili kot temelj sodobnega hindujskega prava.