Obstajata dve različni vrsti hindujske meditacije, vsaka s svojim fokusom. Pri eni vrsti meditacije se lahko praktik odloči usmeriti svojo energijo na predmet, ki ga je izbral pred začetkom meditacije, na primer rožo ali skalo. Druga vrsta meditacije, imenovana meditacija čuječnosti, vključuje, da se praktik med meditacijo osredotoči na svoje zaznavanje ali izkušnjo. Hindujska meditacija je na voljo v več desetih oblikah, od katerih ima vsaka svoj nabor filozofij in tehnik, ki se uporabljajo za pomoč praktikantu, da doseže meditativno stanje. Meditativno stanje naj bi bilo umirjeno in izvajalcu omogočalo, da se jasno osredotoči, da se vidi takšnega, kot je v resnici in ne takšnega, kot ga dojema svet.
Hindujska meditacija se običajno izvaja skupaj z jogo. Izvajalec se ukvarja z eno od več oblik joge, ki mu pomaga razčistiti um in se pripraviti na meditacijo. Različne vrste joge, ki se uporabljajo za predmeditativne namene, vključujejo Vedanto, Japo, Raja in Surat Shabd.
Izvajalec hindujske joge si na koncu prizadeva doseči združitev s svojim atmanom in Brahmanom. Atman predstavlja človekovega resničnega jaza, ki ni vezan na dogodke na tem svetu. Brahman je najvišji bog v hinduizmu in pomaga človeku pri doseganju pravega meditativnega stanja.
Tisti, ki izvajajo hindujsko meditacijo, tudi recitirajo mantre. Te mantre so zasnovane tako, da praktikantu pomagajo pri osredotočanju na meditacijo in ne na kakršne koli dogodke zunaj telesa ali v njegovih mislih v njegovem umu. Zdravniki pogosto ponavljajo zlog “ohm” ali “ahh”, da pomagajo pri koncentraciji. Oseba lahko tudi vizualizira hindujsko božanstvo po svoji izbiri, kar praktiku pomaga tudi, da se osredotoči na svoje meditativno stanje in ne na motnje.
Praktikanti lahko uporabljajo tudi druge pripomočke, ki mu pomagajo doseči meditativno stanje. Ena od takih pomoči je, da se zapremo pred čutili in tako zmanjšamo verjetnost motenj. Nadzorovanje dihanja praktikantu pomaga tudi pri iskanju meditativnega stanja. Oseba lahko tudi osredotoči svoj um na eno samo točko ali misel, ne da bi od nje odstopala med celotno meditacijo, da bi mu pomagala pri zapiranju drugih misli in zunanjih vplivov.
Meditacija je bila omenjena v več hindujskih teoloških besedilih. Primere lahko najdete v Bhagavad Giti, Upanišadah in Mahabharati. Izvajalcu hindujske meditacije ni treba verjeti v katerega koli ali vse hindujske teološke nauke, vendar lahko zavedanje nekaterih hindujskih naukov pomaga obogatiti izkušnjo izvajalca. Nekateri kristjani so krščanske nauke prepojili s položaji hindujske joge v prizadevanju za poučevanje krščanske teologije.