Hoja po hribu je praksa hoje po hribih ali majhnih gorah, običajno za namene uživanja, raziskovanja in vadbe. Na splošno je hoja v hrib manj fizično zahtevna kot plezanje ali preplezanje in je morda najbolj podobna intenzivnemu pohodu. Je priljubljena dejavnost v Evropi, zlasti na razgibanih terenih Združenega kraljestva in Irske, kamor mnogi popotniki potujejo z izrecnim namenom hoje po hribih. Za razliko od naprednejših oblik alpinizma, hoja v hrib zahteva minimalno posebno opremo, čeprav naj se sprehajalci v nujnih primerih med hojo oborožijo z nekaj bistvenimi pripomočki.
Običajno se hoja po hribu razlikuje od plezanja, ki običajno vključuje montažo na posebej grobi ali strm teren z uporabo plezalnih orodij, in preplezanja, ki se običajno nanaša na prečkanje nekoliko grobega terena z nogami in rokami. Hoja po hribu je na splošno manj naporna kot katera koli od teh dejavnosti in se zato primerja s pohodništvom. Ker pohodništvo ne vključuje nujno gora ali hribov, pa izraza nista ravno zamenljiva.
Gorski regiji Irske in Združenega kraljestva sta priljubljeni počitniški destinaciji za pohodnike iz celinske Evrope in dalj. Priljubljena mesta za sprehajanje po hribu na Irskem sta Connemara in Burren, oba v zahodnem delu države. Pohodniki po hribih v Anglijo se pogosto odločijo za raziskovanje Lake District, ki se nahaja na severozahodnem delu države, medtem ko mnogi sprehajalci na Škotskem dajejo prednost osrednjemu višavju Glencoe. Podrobni vodniki za hojo po hribih so pogosto na voljo pri lokalnih ali nacionalnih turističnih odborih teh držav.
Nekatere oblike alpinizma, zlasti plezanje, zahtevajo specializirano in pogosto drago opremo, kot so vrvi, pasovi, karibini in čelade. Za razliko od plezalcev se lahko pohodniki v hribe navadno odpravijo v hribe z dokaj majhnimi naložbami. Eden od edinih kosov opreme, ki je resnično potreben za hojo po hribu, je par udobnih, čvrstih čevljev ali škornjev. Nekateri pohodniki se odločijo tudi za nošenje lahkih, zložljivih palic, ki jih je mogoče uporabiti za krmarjenje po robustnih mestih in jih nato enostavno pospraviti v nahrbtnik.
Čeprav je potreba po posebni plezalni opremi minimalna, mora pohodnik vedno skrbeti, da se pripravi na nujne primere. S seboj naj nosi nahrbtnik, ki vsebuje komplet prve pomoči, vodo, kremo za sončenje, lahko, vremensko odporno jakno, svetilko in nekaj hrane. Poleg tega naj si pridobi zemljevid terena, ki ga mora preučiti, preden se odpravi na pot in ga prinesti s seboj. Na dan sprehoda mora preveriti vremensko napoved in se izogibati hoji v močnem dežju, vetru ali snegu. Nazadnje, ker mobilni telefoni pogosto izgubijo storitev v gorskih območjih, zaradi česar so neuporabni, mora sprehajalec nekoga obvestiti o svoji nameravani poti in predvidenem času vrnitve, preden začne hoditi.