Hidrografija je študijsko področje, ki opisuje in preslikava fizične značilnosti vodnih teles, vključno z oceani, morji, sladkovodnimi jezeri, rekami in estuariji. Je multidisciplinarno področje, ki obsega elemente oceanografije, kartografije, morske geologije, akustike in drugih področij. Glavna skrb je kartiranje in dokumentiranje značilnosti, ki so pomembne za navigacijo, komercialni ladijski promet in ribištvo, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem nafte in plina, obrambo, morskimi in sladkovodnimi raziskavami ter varovanjem okolja. Hidrografsko raziskovanje območja oceana ali sladke vode je mogoče izvesti z namenom izdelave zemljevida ali karte s podrobnostmi o zanimivih točkah, zlasti o nevarnostih plovbe, kot so potopljene skale, peščeni nasipi in razbitini ladij, pa tudi temperatura, slanost in tok tokovi. V hidrografiji sta posebnega pomena topografija in narava morskega dna.
Z merjenjem globine vode na pravilnih, znanih točkah lahko pripravimo hidrografsko karto. Določitev položaja glede na zemljepisno širino in dolžino se je do poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja izvajala vizualno, z uporabo sekstantov in triangulacijskih metod, od takrat pa se uporabljajo elektronska sredstva in Global Positioning System (GPS). Do tridesetih let prejšnjega stoletja so globino vode merili s svinčenimi utežnimi črtami ali sondirnimi drogovi, nato pa so to počasno in nenatančno metodo v veliki meri nadomestile akustične merilne tehnike. Ti uporabljajo impulz zvoka, ki ga od oddajnika pošlje navzdol, da odmeva s tal, in sprejemnik, da zajame odmev. Čas, potreben za sprejem odmeva, v kombinaciji s poznavanjem hitrosti zvoka v vodi omogoča izračun globine.
Enosnopni odmevniki (SBES) se pogosto uporabljajo v hidrografiji za plitke vode in uporabljajo en sam ozek zvočni impulz za snemanje najmanjše globine znotraj pokritega območja, saj je to za navigacijo največjega pomena. Neobdelane podatke je treba popraviti, da se upoštevajo plimovanje, gibanje plovila in spremembe v hitrosti zvoka na različnih globinah. Odmevniki z več žarki (MBES), ki uporabljajo veliko število zvočnih impulzov, razpršenih v obliki pahljače, dosegajo obsežnejšo pokritost in se običajno uporabljajo v globokih vodah. Ti lahko izdelajo zelo podrobne zemljevide, vendar so dražji od SBES in popravki so bolj zapleteni. Sonar za stransko skeniranje uporablja vir zvoka blizu morskega dna, ki proizvaja skoraj vodoravne zvočne žarke, kar zagotavlja slike v visoki ločljivosti funkcij, ki morda niso jasno prikazane v podatkih SBES ali MBES.
Sestava morskega dna je pomembna za sidranje, gradnjo podmorja, polaganje cevovodov in druge pomorske dejavnosti. Vzorce je mogoče pridobiti iz jeder, izkopavanja dna ali preprosto zajemanja materiala za določitev njegove vrste – na primer peska, blata ali kamna. Včasih se uporablja tudi podvodna fotografija. Te informacije, skupaj s podatki iz globinskih raziskav in meritev plimovanja, je mogoče vključiti v hidrografske in navtične karte, ki se uporabljajo za navigacijo.
Drugi podatki, ki niso povezani s plovbo, se lahko evidentirajo s hidrografsko raziskavo za namene znanstvenih raziskav. Temperaturo oceanske površine lahko na primer merijo iz vesolja sateliti, ki beležijo prejeto infrardečo sevanje, in temperature podpovršine, ki jih zabeležijo termometri. Slanost se lahko obravnava kot merilo količine raztopljenega trdnega materiala v oceanski vodi in se na splošno meri z električno prevodnostjo vode. Oceanske tokove je mogoče meriti s tokovnim merilnikom, napravo, ki meri jakost toka na določeni globini, ali z uporabo akustičnega Dopplerjevega tokovnega profilatorja (ADCP), ki lahko beleži tokove v različnih globinah.
Hidrografske storitve zagotavljajo številne organizacije. V ZDA, na primer, obstaja Urad za obalne raziskave Nacionalne uprave za oceane in atmosfero (NOAA), v Združenem kraljestvu pa Hidrografski urad Združenega kraljestva. Mednarodna hidrografska organizacija (IHO) je vzpostavila mednarodne standarde za hidrografske raziskave in karte.