Heteroglosija je ideja, da lahko v enem samem kohezivnem besedilu obstajajo različne oblike jezika. To velja za nekatere vrste besedilne komunikacije, za druge pa ne. Na primer, običajno bi bilo neprimerno, da del tehničnega pisanja, poslovnega načrta, javnega obvestila vključuje več kot eno narečje ali vrsto jezika. Pogoste vrste besedila, ki lahko vključujejo več kot eno jezikovno obliko ali narečje, so večinoma leposlovna dela, vključno z romani, igrami in kratkimi zgodbami.
Izraz heteroglosija je mogoče zaslediti do ruskega jezikoslovca po imenu Mihail Bahtin. Bahtin je opozoril na pomen romanov in drugih oblik leposlovja, ki imajo pomešano več narečij ali jezikovnih oblik. Bahtinovo delo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, katerega naslov v prevodu pomeni »razprava o romanu«, opozarja na nekatere načine, kako lahko heteroglosija vpliva na komunikacijo.
Ena od teorij glede heteroglosije je, da lahko več narečij ali glasov znotraj pripovedi delujejo drug z drugim ali proti drugemu na posebne načine. Kontrast med temi glasovi je po mnenju mnogih literarnih strokovnjakov del tega, kar ustvarja pomen v romanu ali podobnem umetniškem delu. Akademiki, ki razmišljajo o tej ideji ali jo preučujejo, lahko zagotovijo veliko različnih primerov, kako lahko te uporabe različnih glasov bralcem zagotovijo vpogled v politični, kulturni in družbeni kontekst dela.
Pri prepoznavanju tega jezikovnega pojava v leposlovju naj učenec začne z vsevedno pripovedjo. Ta pripoved se ne sme spreminjati iz enega dela besedila v drugega glede na glas ali narečje. Znotraj te večje pripovedi se pojavljajo drugi glasovi, predvsem kot glasovi posameznih likov. Celo en lik ima lahko več kot eno narečje ali glas, glede na njegov ali njen namen. Heteroglosija v leposlovju ponavadi poudarja uporabo več jezikovnih oblik v družbah, ki uporabljajo formalna ali neformalna sredstva nagovarjanja, lokalna ali regionalna narečja ali katero koli drugo spremembo jezika zaradi verskih, kulturnih ali družbenih razlogov.
Eden od vidikov heteroglosije je, da njena pravilna uporaba zahteva nekaj spretnosti in znanja s strani pisca. Ko pisci heteroglosije ne uporabijo na tehnično pravilen način, se velik del učinka romana ali pisanega dela začne pokvariti in lahko postane celo žaljiv; na primer slabo raziskan ali pretiran poskus reproduciranja narečnega govora bi lahko nekateri razumeli kot znak predsodka. Učinkovita uporaba heteroglosije pa je del večje naloge pisca, da bralcu zagotovi realističen in pristen kontekst.