Helitack se nanaša na katero koli tehniko gašenja požara, ki vključuje uporabo helikopterjev. Izraz je kombinacija helikopterja in napada in je bil prvič natisnjen leta 1956 v časopisnem članku Los Angeles (LA) Timesa. Zvezna država Kalifornija je bila prva, ki je uporabila helikopterje za gašenje požarov v naravi, operacije pa segajo v leto 1947. Danes se lahko viri helitack uporabljajo za dostavo posadk, zalog ali vode neposredno do vira požara. Čeprav se večinoma uporabljajo za gašenje požarov v naravi, se lahko uporabljajo tudi za druge vrste požarno-reševalnih akcij.
Na območjih, kjer je ogenj težko dosegljiv po kopnem, enote helitack pomagajo dostaviti gasilske ekipe na kraj dogodka. Če lahko helikopter najde varno mesto za pristanek, lahko posadke sestopijo s tal. Če ne, se bodo morda prisiljeni spustiti s helikopterja na tla. Helitack enote tudi pripeljejo zaloge in opremo tem posadkam ter pomagajo pobrati poškodovane gasilce in jih prepeljati v ustrezno zdravstveno ustanovo.
Posadke helikopterjev lahko zagotovijo tudi visoko raven podpore iz zraka. Nekatere večje enote so lahko opremljene z vedri in rezervoarji za odlaganje vode v ogenj. Drugi fotografirajo požar, da lahko gasilci načrtujejo najboljši način napada. Te posadke lahko načrtujejo tudi oddaljena območja, da odkrijejo morebitno požarno nevarnost, preden postane nujna.
Ena od glavnih prednosti virov helitack je, da omogočajo posadkam, da dosežejo požare na oddaljenih ali nedostopnih območjih. Ceste morda niso v bližini ognja ali pa posadka potrebuje predolgo, da pride do ognja s tal. Z gašenjem ognja iz zraka enote helitack omogočajo posadkam, da zmanjšajo škodo in preprečijo širjenje požara na večjem območju. To pomaga zmanjšati možnost obsežnega uničenja in tudi preprečuje, da bi požari ušli izpod nadzora ali ogrožali urbana območja.
Posamezniki, ki se želijo pridružiti helitack ekipi, morajo opraviti strogo usposabljanje. Tudi ob obsežnem usposabljanju je to delo težko in nevarno zaradi nepredvidljive narave požarov v naravi. Posadke morajo leteti nizko do tal na neravnem terenu, pri čemer drevesa in gore pogosto ovirajo varno vzletanje ali pristanek. Spremembe vetrovnih razmer lahko povzročijo tudi nepričakovane spremembe smeri dima ali plamenov, ki ogrožajo tako tiste v zraku kot na tleh.