Hedonizem je filozofski sistem, ki meni, da ljudi motivira predvsem ustvarjanje užitka in sreče ter izogibanje bolečini. Človek izbere svoja dejanja na podlagi tega, koliko užitka in bolečine bodo dejanja predvidoma povzročila. Beseda izvira iz hēdonismos, grške besede za »užitek«. V razpravi o tej filozofiji imata užitek in bolečina širok pomen. Užitek in bolečina se nanašata na vse prijetne ali neprijetne občutke, izkušnje, stanja, stvari, lastnosti in dogodke.
Obstaja nekaj različnih vrst tega sistema. Motivacijski hedonizem trdi, da samo užitek in bolečina motivirata ljudi, da delajo ali ne delajo stvari. Normativni hedonizem pa trdi, da imajo samo užitek in vse vrste užitka vrednost, medtem ko samo bolečina in vse vrste bolečine nimajo vrednosti. Egoistični hedonisti verjamejo, da je sreča posameznika najpomembnejša, medtem ko altruistični hedonisti menijo, da je sreča vseh ljudi najpomembnejša.
Različni filozofi, kot so Platon, Aristotel, Austin, Bain, Spencer, Bentham, Moore, Sidgwick, Mill, Broad in Ross, so prispevali k tej filozofiji, vendar sta bila najbolj vplivna Aristippus in Epicurus. Hedonizem izvira iz Aristipa iz Cirene, ki je verjel, da je užitek – ki vključuje fizični užitek, ljubezen, duševni užitek, moralno srečo in prijateljstvo – najpomembnejša motivacija za vedenje. Aristippus je tudi verjel, da so dolgoročni užitki bolj dragoceni od kratkoročnih. Sledil mu je Epikur, ki je verjel, da so duševni in družbeni užitki pomembnejši od fizičnih užitkov. Epikur je tudi verjel, da imata bolečina in samoomejevanje vrednost, ker sta včasih potrebna za zdravje in tudi zaradi zmernosti zagotavljanja še več užitka.
Utilitarizem je podobna filozofija, saj zatrjuje, da mora človek izbirati svoja dejanja glede na to, kar je najboljše za vse ljudi. Z drugimi besedami, človek bi moral poskušati povzročiti čim več sreče za največ ljudi. Večina sodobnih hedonistov poskuša prinesti užitek in na splošno menijo, da je najboljši način za to narediti ljudi bolj enakovredne z zagotavljanjem več osebnih svoboščin.