Hebrejščina je semitski jezik afroazijske družine. Nekoč je bilo narečje kanaanskega jezika, druga narečja pa so izumrla. Ta jezik se je govoril v starih časih do preloma 4. stoletja pred našim štetjem, ko ga je začela nadomeščati aramejščina, vendar je ostal kot knjižni jezik, predvsem zaradi hebrejske Biblije, ki jo je uporabljala judovska vera. Danes je spet govorjeni jezik v Izraelu in drugih judovskih skupnostih in se ponaša s približno 15 milijoni govorcev po vsem svetu.
Obstaja veliko različnih narečij tega jezika, pri čemer se različne različice, ki so se govorile v starodavni Palestini med 10. stoletjem pred našim štetjem in 4. stoletjem pred našim štetjem, skupaj imenujejo klasična hebrejščina. Nadalje je razdeljen na starejšo biblično hebrejščino, ki se je govorila do 1. stoletja pred našim štetjem, in kasnejšo mišnajko, ki je obstajala med 1. in 4. stoletjem pred našim štetjem. Amorajski jezik je bil strogo literarni jezik, ki je obstajal skupaj z mišnajščino, in obe obliki, skupaj imenovani rabinska hebrejščina, sta bili uporabljeni v Talmudu, zapisu rabinskih komentarjev judovskega prava in kulture, napisanega med 3. in 5. stoletjem pred našim štetjem. V srednjem veku je bilo veliko regionalnih narečij, od katerih je najpomembnejše, tiberijsko ali masoretsko, včasih imenovano biblična hebrejščina, ker se uporablja za izgovarjanje Svetega pisma. Vendar je treba to obliko razlikovati od prave biblične oblike, ki se je govorila v času Svetega pisma, o kateri ni zapisov o izgovorjavi.
Preden se je hebrejščina ponovno pojavila kot govorjeni jezik, so jo uporabljali v judovskih verskih praksah po vsem svetu, liturgični slogi izgovorjave pa se razlikujejo glede na regijo. Aškenazi hebrejščina je narečje srednje in vzhodne Evrope in se še vedno uporablja v aškenazijskih verskih študijah in službah po vsem svetu. Sefardska hebrejščina, osnova jezika, ki ga uporabljajo domači govorci v Izraelu, je nastala na Iberskem polotoku in nekdanjem Otomanskem cesarstvu. Mizrahi ali orientalska hebrejščina obsega številna bližnjevzhodna narečja.
Njegov ponovni vzpon kot posvetni jezik se je začel sredi 19. stoletja, ko so ga judovski pisci začeli uporabljati v romanih in poeziji. Eliezer Ben-Yehuda, prebivalec Palestine na prelomu 20. stoletja, je razvil standardno hebrejščino, ki se danes govori v Izraelu. Pomemben je bil tudi pri razvoju šol in učbenikov za promocijo govorjenega jezika, in po velikem pritoku večinoma ruskih Judov v Palestino med letoma 1904 in 1914 se je začelo gibanje k govorjenemu jeziku. Britanski mandat Palestine ga je leta 1922 uveljavil kot uradni jezik.
Hebrejščina je koristila palestinskim Judom, saj so prihajali iz različnih območij sveta in niso imeli skupnega jezika. Akademija za hebrejski jezik je bila ustanovljena tudi na prelomu 20. stoletja in še naprej ureja jezik. Danes poleg zgoraj obravnavanih liturgičnih narečij obstajata še dve narečji govorjenega jezika. To sta standardna in orientalska, razlikujeta pa se predvsem po fonologiji oziroma izgovorjavi.