Hapten je majhna molekula, ki ne more delovati samostojno kot antigen, ampak bo spodbudila proizvodnjo protiteles, če ji uspe najti nosilec, na katerega bi se lahko vezal. Hapteni sodelujejo pri tvorbi številnih imunskih odzivov, zaradi česar so zanimivi za imunologe, uporabljajo pa se tudi v laboratorijskih raziskavah in nekaterih vrstah diagnostičnih preiskav. Ljudje te majhne molekule raziskujejo že od zgodnjih 1900-ih.
Hapteni so znani tudi kot nepopolni ali delni antigeni, nadomestna črkovanja pa vključujejo “hapten” in “haptin”. Izraz “hapten” izvira iz grške besede, ki pomeni “vezati”, kar se nanaša na idejo, da se morajo te molekule vezati z drugimi molekulami, da postanejo funkcionalne. Te molekule morajo najti beljakovinske molekule, ki lahko delujejo kot nosilci, da postanejo antigen, ki ga bo imunski sistem lahko prepoznal.
Klasičen primer haptena je v strupenem hrastu. Ko so ljudje prvič izpostavljeni strupenemu hrastu ali sorodnim rastlinam, hapten vstopi v njihovo kožo, oksidira in se veže z beljakovinami, ki jih najde. Imunski sistem prepozna hapten, ko se veže na beljakovino, in razvije specifična protitelesa, ki bodo reagirala naslednjič, ko bo telo izpostavljeno strupenemu hrastu. Imunski odziv klasično povzroči pojav srbečega rdečega izpuščaja, ki je lahko precej neprijeten.
Raziskovalci so izvedli študije, da bi našli vrste molekul, na katere se vežejo hapteni, da bi lahko izvedeli več o njih. Ta raziskava se uporablja tudi pri pripravi specifičnih antigenov v laboratorijskem okolju in je lahko uporabna pri imunskih testih, ki so namenjeni testiranju bolnikovega imunskega sistema ali iskanju specifičnih protiteles in antigenov, ki so lahko prisotni v telesu. Odkritih in preslikanih je bilo na tisoče haptenov, ljudem, ki delajo s temi molekulami, pa je na voljo več baz podatkov o haptenih in nosilcih.
Razumevanje haptenov je del širšega študija imunologije, študija imunskega sistema in njegovega delovanja. Hapteni so del sistema, znanega kot humoralna imunost, ki se vrti okoli razvoja protiteles, ki so se naučila prepoznati specifične antigene. Procesi, ki so vključeni v humoralno imunost, so lahko zelo zapleteni in znano je, da je imunski sistem preveč vnet pri proizvodnji protiteles, pri čemer razvija protitelesa proti snovem, ki dejansko niso škodljive, kot so beljakovine v arašidih.