Hamartia, iz grščine »napaka«, je napaka v presoji, ki jo je zagrešil tragični junak. Medtem ko imajo v tem procesu osrednjo vlogo nameni in osebne pomanjkljivosti lika, se ta beseda posebej nanaša na napačno dejanje lika. Ta napaka je lahko posledica pomanjkanja znanja ali moralne napake in na splošno povzroči žalost, propad ali smrt junaka. Rezultati so običajno v nasprotju s pričakovanji lika.
Hamlet, na primer, trpi zaradi tragične napake neodločnosti. Okleva, da bi ubil svojega okrutnega in zlobnega strica, kar vodi do končne tragedije predstave. Hamlet s tem, ko se bori z inherentno moralno napako, povzroči lastno uničenje. Njegovo obotavljanje je torej dejanje, za katero se uporablja izraz hamartia.
V Frankensteinu Mary Shelley Victor trpi zaradi inherentne moralne napake oholosti ali pretiranega ponosa, prevzetnosti ali arogance. Zaradi te tragične napake si prizadeva biti velik znanstvenik, ustvari pošast in povzroči svoj propad.
Izraz “tragična napaka” se pogosto šteje za sinonim za ta izraz, vendar ni nujno, da je napaka hamartia posledica lastne pomanjkljivosti značaja. Namesto tega je lahko posledica nevednosti ali nesreče, v nekaterih primerih pa je lahko posledica dobrih namenov ali poguma, ki ima za posledico katastrofalne posledice. Čeprav je lahko takšna napaka res posledica tragične napake lika, ta izraza nista strogo enakovredna.
Na primer, v Sofoklejevem Kralju Ojdipu Ojdip nehote ubije lastnega očeta. Na poti v Tebe se moška prepirata glede prednosti in ker se ne zaveda, da je Laj njegov oče, ga Ojdip ubije. Ta primer je posledica nepoznavanja lika.
Aristotel je trdil, da mora hamartia povzročiti preobrat sreče za tragičnega junaka in da ta junak ne sme biti niti popolnoma dober niti popolnoma slab, da bi se občinstvo lahko poistovetilo s stisko lika. Zato občinstvo doživlja občutek usmiljenja do lika, pa tudi občutek strahu, da bi jih lahko nekoč prizadel enak padec.
V večini starodavnih tragedij ta napaka povzroči, da protagonist ali glavni lik prekrši božanski ali moralni zakon, kar vodi do katastrofalnih posledic. Kljub grozljivim dogodkom, ki doletijo tragičnega junaka, tragedije slavijo človeški duh, v soočenju s težkimi situacijami in odgovornostjo lika za svoja dejanja.