Halonski plin je kemična spojina, ki se pogosto uporablja v sistemih za gašenje požara. Medtem ko je bilo od prvega izuma tega izdelka razvitih več različnih vrst halonov, so bile mnoge nevarne ali smrtonosne za ljudi. Od poznega 20. stoletja sta dve varnejši vrsti halona nadomestili prejšnje različice. Sem spadata utekočinjeni halon tipa 1211 in halon tipa 1301. Oba sta znana pod znanstvenim imenom bromotrifluorometan.
Ogenj za gorenje potrebuje kisik, toploto in vir goriva. Nekateri zgodnji plinski produkti halona bi prekinili oskrbo s kisikom v prostoru, da bi zadušili požar. Čeprav je bil to učinkovit način za gašenje požara, je lahko ubil tudi vse ljudi, ki so bili takrat v sobi. Novejši halonski sistemi preprosto preprečujejo, da bi kisik reagiral z virom goriva in povzročil požar, zaradi česar so veliko varnejši za potnike.
Glavna prednost plina halona je njegova sposobnost hitrega gašenja požara, ne da bi poškodovali predmete v prostoru. Je neprevodna, nehlapna in ne pušča ostankov, ko je požar pogasnjen. Zaradi tega je halon priljubljena izbira za računalniške laboratorije, muzeje in knjižnice. Prav tako je učinkovita izbira za zaščito električne opreme in se pogosto uporablja v čolnih in letalih. Halonski plin se lahko uporablja v nadzemnih sistemih za gašenje požara ali v kemičnem gasilnem aparatu.
Medtem ko se dve trenutno uporabljeni vrsti halonskega plina na splošno ne štejeta za smrtonosni, lahko še vedno proizvajata strupene stranske produkte, ko delujeta pri gašenju požara. Stanovalci v prostoru naj hitro zapustijo, ko je aktiviran halonski sistem, in ne smejo znova vstopiti, dokler se vsi plinski hlapi ne razpršijo. Prav tako je pomembno, da sistem ponovno napolnite, ko je bil aktiviran, da zagotovite neprekinjeno zaščito pred požarom.
Montrealski protokol iz leta 1987 je določil plin halona kot tveganje za okolje, skupaj s številnimi drugimi vrstami hladilnih sredstev in kemikalij, ki so povezane s tanjšanjem ozona. V skladu s tem protokolom je ameriška agencija za varstvo okolja (EPA) od leta 1994 prepovedala proizvodnjo novih halonskih izdelkov. Tistim z obstoječimi sistemi je še vedno dovoljena uporaba halona, obstoječe zaloge pa se skrbno spremljajo, da se zagotovi vzdrževanje in po potrebi ponovno polnjenje. Vse halone je treba reciklirati v skladu s smernicami EPA, da se zmanjšajo škodljivi učinki na okolje. Glede na EPA naj bi trenutne zaloge trajale vsaj do leta 2030.