Hajduk je izraz za vrsto odmetnika, ki so ga nekoč našli na Madžarskem, v Romuniji in drugih območjih po Baltskem in vzhodnem delu Evrope. Bili so predvsem zgodovinske osebnosti, čeprav je izraz še danes v uporabi za označevanje posameznikov, ki jih lahko obravnavamo kot razbojnike ali izobce, pogosto s pozitivno konotacijo uporabe. V zgodovini so se ti posamezniki v teh regijah pojavljali vidno od približno 16. stoletja do 18. stoletja. Hajduk je bil pogosto viden kot lik upora proti zatiralski oblasti, podobno kot angleška tradicija Robina Hooda.
Včasih se piše hajduk ali hajduk, hajduk je običajno lik razbojništva in odmetnika, ki se bodisi bori proti zatiralskemu režimu ali krade bogatim posameznikom. Haiduci, množinski izraz za hajduka, se v različnih kontekstih pogosto obravnavajo kot uporniki, ki delujejo proti krutim vladarjem in brezsrčnim gospodom v starejših sistemih fevdalizma. Resničnost pa je, da so bili pogosto razbojniki, ki bi bili tako verjetno, da bodo kradli bogatim vladarjem kot potujoči trgovci, ne glede na status ali zasluge potencialne žrtve.
Izraz “hajduk” lahko izvira iz več različnih virov, čeprav so najbolj razširjene teorije o njegovem izvoru, da izvira iz madžarske ali turške besede. Lahko izvira iz madžarske besede hajdo, ki se nanaša na osebo, ki poganja živino, ali turške besede haiduk, ki so jo otomanski vladarji uporabljali za označevanje madžarskih vojakov. Obstaja tudi nekaj namigov, da je turška beseda morda le pred madžarsko besedo in da je slednja po uporabi in pomenu izvirala iz prve.
Zdi se, da oba izvora izhajata iz uporabe besede za označevanje madžarskih vojakov in pehote, ki so se borili proti Otomanskemu cesarstvu. Mnogi od teh vojakov so bili neobučeni pehoti in kmetje, od tod tudi uporaba izraza, ki označuje goniče živine, ki so bili za svoja prizadevanja nagrajeni z zemljišči in manjšimi plemiškimi rangi. Izraz se je sčasoma razširil in poljska uporaba »hajduk« se je začela nanašati na pehotne vojake, podobne tistim, ki so se borili na Madžarskem. Ko so novejše oblike pehote nadomestile haiduce, so bili mnogi od teh starejših vojakov uporabljeni kot osebni telesni stražarji za plemstvo.
Izraz “hajduk” je postal precej apokrifni v svoji rabi in postal sinonim za borca za svobodo ali razbojnika, ki je nasprotoval nepravičnim zakonom in oblastnikom. To je privedlo do nadaljnje uporabe hajduka za označevanje vojaka ali odmetnika, ki je nasprotoval nasilnemu voditelju v korist ljudi. Številne sodobne rabe besede izhajajo iz tega koncepta, številne atletske ekipe in politične organizacije v tej regiji Evrope pa še naprej uporabljajo izraz s pozitivno konotacijo.