Gutaperča ( Palaquium gutta) je plodno drevo, ki pripada družini Sapotaceae, ki si svoj rod deli z več kot 100 drugimi člani. Ta tropska botanična rastlina, ki jo najdemo raztresena po vsej jugovzhodni Aziji, je dobila ime po malezijski besedi za getah perca, kar ohlapno pomeni »guma«. To je bila razumna nominacija, saj sok drevesa daje naravno prisoten lateks, ki so ga domači prebivalci uporabljali že več sto let, preden so ga sredi 1800. stoletja »odkrili« Britanci. Od takrat pa je gutaperča del prav tako dolge in očarljive zgodovine.
Sprva je bila gutaperča privlačna alternativa lateksu, pridobljenemu iz kavčukovca iste regije, sicer znanega kot nevulkanizirana guma. To je bilo posledica dejstva, da je bil slednji nagnjen k krhkosti, saj je bil zaradi svoje molekularne strukture z dvojno vezjo dovzeten za razpokanje ozona. Nasprotno pa je gutaperča pokazala termoplastične lastnosti, kar je pomenilo, da je bila veliko bolj stabilna in se je ob segrevanju lahko preoblikovala. Ta lastnost je privedla do razvoja in izboljšanja številnih izdelkov iz 19. stoletja in celo nekaj slavnih prvih.
Na primer, gutaperča je nadomestila gumo, ki se uporablja za izolacijo telegrafskih kablov, vključno s tistimi, ki so prekrivali tla Atlantskega oceana, da bi omogočili zloglasno čezatlantsko telegrafsko komunikacijo med kraljico Viktorijo in ameriškim predsednikom Jamesom Buchananom. Iz istega materiala so izdelovali kovčke za dagerotipe in kositra ter za izdelavo nakita, kot so okrasni lasni vložki in glavniki. Posebej omembe vredna je bila uporaba gutaperče za vgradnjo las izgubljene ljubljene osebe v bisere, emajl in druge materiale za ustvarjanje “žalostnega” nakita v čast njihovega spomina. Nekateri od teh kosov so preživeli in so danes zelo vredni.
Celo pohištvena industrija 19. stoletja je opazila izjemne lastnosti tega materiala. Pravzaprav je podjetje Gutta-Percha hitro izkoristilo priložnost za izdelavo šahovskih kompletov, figuric in pladnjev za čaj iz istoimenske snovi. Vendar pa so začeli izdelovati tudi oblikovane okvirje za ogledala, kredence, stole in zofe, ki so tekmovali z dovršenimi detajli, ki jih najdemo v kosih, ročno izrezljanih iz lesa. To je bil daleč preskok od tradicionalnih standardov izdelave pohištva tistega časa.
Veliko teh drobnarij in pohištva iz preteklosti živi v muzejih ali zasebnih zbirkah. Vendar pa lahko primere ročnega dela iz gutaperče najdete tudi tako, da se pogledate v ogledalo in rečete »aah« – torej za tiste, ki so prestali koreninski kanal. To je zato, ker je snov pomešana z drugimi smolami in cinkovim oksidom in se uporablja za zapolnitev praznine, ki ostane v zobu, potem ko je bil izvrtan. Ta praksa, ki se je začela tudi kmalu po tem, ko je Velika Britanija svetu predstavila gutaperčo, se nadaljuje še danes. Pravzaprav brazilski kmetje gutaperče nabirajo smolo za ta namen, ki vsako leto iz ZDA zasluži približno 30,000,000 ameriških dolarjev.