Grška retorika je umetnost prepričljivega diskurza, kot so jo izvajali in o njej pisali starogrški misleci. V starodavni grški družbi je bila sposobnost, da se občinstvo vpliva na jezik, cenjena kot bistvena sestavina državljanskega udejstvovanja. Posledično je postalo standardni del zahodnega izobraževanja, ki se je nadaljevalo v 20. stoletju. Grška retorika je najtesneje povezana z grškim filozofom Aristotelom, čigar besedilo »Retorika«, ki je bilo napisano v četrtem stoletju pred našim štetjem, predstavlja podrobno analizo, kako sta jezik in prepričevanje povezana.
Aristotel razčleni retoriko na tri sredstva prepričevanja: etos, patos in logos. Etos se nanaša na sklicevanje na značaj govorca. Izvajalec grške retorike bi moral skušati vzpostaviti verodostojnost pri svojem občinstvu s prikazovanjem praktične inteligence, krepostnega značaja in dobre volje. V sodobnem kontekstu bi lahko bil primer uporabe etosa javni govornik, ki navaja svojo pripadnost prestižni univerzi ali omeni svojo filantropijo.
Patos se nanaša na pritožbo na čustva občinstva. Grška retorika spodbuja uporabo retoričnih sredstev in pesniškega jezika za vzbujanje sočutja. To je lahko v obliki takšnih naprav, kot so metafore, aliteracija in anafora, kar je ponavljanje besed za začetek zaporednih stavkov. Na primer, “I Have a Dream Speech” Martina Luthra Kinga Jr. vsebuje več stavkov zapored, ki so z “Sto let pozneje.” Anaforično ponavljanje poudarja pomanjkanje napredka na področju državljanskih pravic, tako da občinstvo doživlja pomanjkanje napredka v jeziku.
Logos je tretja metoda prepričevanja grške retorike in se nanaša na uporabo sklepanja za vzpostavitev argumenta. To je lahko v obliki induktivne logike, v kateri govornik uporablja posebne primere, da naredi splošne zaključke. Primer tega bi bil politik, ki izkaže nasprotnikovo podporo kontroverznemu vprašanju in s tem sklepa, da nasprotnik na splošno ni primeren za javno funkcijo. Govorec lahko uporablja tudi deduktivno sklepanje, pri katerem uporabi splošno trditev, da naredi posebne zaključke.
Čeprav je grška retorika trdno zakoreninjena v aristotelovski tradiciji, je na njene sodobne metode usposabljanja vplival tudi Kvintilijan, Rimljan iz prvega stoletja, ki je ustvaril pet kanonov retorike za namene izobraževanja. Quintilianova metoda učenja retoričnega diskurza se začne z izumom argumenta in razporeditvijo njegovih delov v koherentno predstavitev. Prvima dvema korakoma grške retorike sledi stilistična uporaba jezika, zapomnitev celotnega govora in prenos, ki učinkovito predstavi sporočilo.