Greenfield razvoj je ustvarjanje načrtovanih skupnosti na prej nezazidanem zemljišču. To zemljišče so lahko podeželska, kmetijska ali neizkoriščena območja na obrobju mestnih območij. Za razliko od širjenja mest, kjer je malo ali nič ustreznega primestnega načrtovanja, gre pri razvoju greenfielda za učinkovito urbano načrtovanje, katerega cilj je zagotoviti praktične, cenovno dostopne in trajnostne življenjske prostore za rastoče mestno prebivalstvo. Načrtovanje upošteva prihodnjo rast in razvoj ter se skuša izogniti različnim infrastrukturnim težavam, ki pestijo obstoječa mestna območja.
Odločitev za razvoj zelenega polja je pravzaprav veliko bolj priročna kot poskus razvoja ali spreminjanja obstoječih mestnih območij. Proces revitalizacije starih ali propadajočih sosesk, ki je znan kot sanacija degradiranih polj, je lahko drag, počasen in poln različnih družbenih in političnih vprašanj. Najemodajalcem se na primer morda ne zdi razvoj v njihovem interesu ali dobičkonosen. Če gre za grobo sosesko z disfunkcionalnimi šolskimi sistemi, se ljudje morda ne bodo pripravljeni preseliti vanjo niti po prenovi. Načrtovanje in razvoj novih skupnosti na novih območjih je po drugi strani lahko sorazmerno hitrejši in enostavnejši proces, brez predhodnih težav, s katerimi bi se morali soočiti.
V svojem novem skupnostnem načrtovanju lahko načrtovalci zgladijo številne gube, ki so oteževale ali oteževale urbano življenje. Na okoljsko odgovoren način lahko načrtujejo, da bodo bolje izkoristili tako odprto zemljišče kot zemljišče, ki se bo uporabljalo za poslovne in stanovanjske namene, ter se izognili kakršnemu koli uničenju ali onesnaževanju naravnih virov. Načrtovalci se lahko poskušajo izogniti socialni in gospodarski segregaciji, ki je pogosto opažena v mestih, tako da zagotovijo, da imajo različne soseske različne hiše in zgradbe različnih tipov, velikosti in ravni dostopnosti. Na ta način ljudi ni treba deliti na gete glede na to, kaj zaslužijo.
Upoštevati je treba tudi prevoz in poti prevoza. Koristno je, če imajo ljudje na zelenih območjih razvoja enostaven dostop peš, z avtomobilom ali kolesom do delovnih mest, izobraževalnih zavodov, nakupovalnih območij, rekreacijskih območij itd. Načrt za dobro razvit sistem javnega prevoza lahko pomaga zmanjšati odvisnost javnosti od avtomobilov in zmanjšati raven onesnaževanja. Načrtovalci bi morali ustrezno urediti sprehode za pešce in kolesarske steze. Vključevanje javnosti v načrtovanje bo spodbudilo občutek skupnosti, ki je bistven za dolgoročno dobrobit vseh načrtovanih skupnosti.
Takšen urbani razvoj zahteva dobro količino financiranja, nabavo ustreznih zemljišč, poglobljeno načrtovanje in čas za skrbno izvedbo. Vsi ti dejavniki, zlasti finančni, morda niso vedno ugodni, zato takšni projekti kljub vsej svoji praktični utemeljenosti niso bolj razširjeni. Namesto velikih novih mest je bolj verjetno, da se bodo pojavile manjše, ločene skupnosti, ki medsebojno delujejo z bolj ali manj enakim namenom.