Ekonomska demokracija je ena od filozofij družbenoekonomske znanosti. Socioekonomija je študij in raziskovanje ekonomije, če jo gledamo v kontekstu človeških družbenih vrednot, vedenja in interakcij. V tem kontekstu se gospodarska demokracija zavzema za odvzem oblasti bogati manjšini in njeno dajanje ljudem. V bistvu gre za obliko ekonomskega socializma, v katerem delavci nadzorujejo proizvodnjo.
Modeli ekonomske demokracije imajo lahko številne oblike, tako v teoretičnem okviru kot tudi v realnih situacijah. Vendar imajo vsi pristopi skupne osnovne temeljne vrednote. Filozofija narekuje, da morajo imeti vsi ljudje dostop do skupnih virov, kot so zemlja, voda in surovine. Odpraviti je treba umetno pomanjkanje, ki ga ustvarjajo veliki podjetji, in povečati kupno moč potrošnikov.
Osnovni ekonomski problem, kot ga definira filozofija ekonomske demokracije, je, da družba kot celota ne zasluži dovolj denarja za nakup vsega, kar proizvede in izdela. Razlog za to je, da ima majhna skupina ljudi večino bogastva. Tega bogastva ne uporabljajo za dobrobit svojih delavcev, ampak zato, da bi sebe in druge delničarje še obogatili. Ta neenakost po filozofiji ekonomske demokracije vodi v revščino, brezposelnost in lakoto.
Pristopi k reševanju tega problema se razlikujejo po intenzivnosti in obsegu. Mnogi zagovorniki osnovnega pristopa k ekonomski demokraciji verjamejo, da se kapitalističnemu modelu lahko izognejo z ustanovitvijo delavskih zadrug. Skupina ljudi, ki si delijo podobne veščine, se združi za vodenje podjetja. Vsak član zadruge bo lastnik ali najem dela stavbe, združeval denar za komunalo in oglaševanje ter pridobil enak delež dobička. Večino delavskih zadrug danes vodijo skupine kmetov ali umetnikov.
Bolj radikalen pristop k ekonomski demokraciji vključuje prestrukturiranje lokalnih, nacionalnih ali svetovnih vlad. Namesto da bi nadzorovali samo svojo majhno zadrugo, bi si delavci v bistvu delili lastništvo v vsakem podjetju. Nepremičnina ne bi bila v lasti nikogar in je zato ne bi bilo mogoče kupiti ali prodati. Lahko pa bi ga najeli. Vrednost vsega zemljišča bi bila določena glede na to, kako se uporablja.
Po tem pristopu bodo banke tudi v družbeni lasti. Vsakdo bi imel pravico do dela dobička, ki ga ustvarijo podjetja. Vsi delajo, a namesto plačila dobijo enak delež v bogastvu. Na ta način zagovorniki trdijo, da bodo revščina, lakota in vojna tako rekoč izginili.