Gliom možganskega debla je tumor, ki se pojavi v možganskem deblu. Najpogosteje se pojavlja pri otrocih in mladostnikih, mlajših od 20 let, pojavljajo pa se tudi pri odraslih, starih od 30 do 40 let. Ti tumorji so hitro rastoči, zelo agresivni in jih je težko zdraviti. Prognoza se razlikuje glede na lokacijo tumorja.
Ti tumorji se lahko pojavijo v treh delih možganov. Nekateri tumorji glioma možganskega debla se pojavijo na vmesnih možganih, ki so globoko v središču možganov. Drugi se pojavijo na mostu, ki je del tik pod vmesnimi možgani. Za gliome je dovzetna tudi podolgovata medula, ki se nahaja med mostom in hrbtenjačo.
Večina tumorjev možganskega debla se pojavi na mostu. Ti tumorji, imenovani pontinski gliomi, prizadenejo živce in mišice okoli obraza. To povzroča težave, kot je dvojni vid, in lahko bolniku oteži žvečenje ali požiranje hrane. Ko tumor raste, ima lahko bolnik tudi težave pri hoji ali občutek šibkosti v okončinah.
Glede na lokacijo glioma možganskega debla lahko bolniki doživijo tudi hidrocefalijo, ki je stanje, pri katerem se v možganih kopiči cerebrospinalna tekočina. Ljudje, ki imajo to stanje, lahko trpijo zaradi pogostih glavobolov, težav pri hoji ali ohranjanju ravnotežja in razburjenega želodca. Bolniki se lahko tudi pritožujejo, da ne čutijo ene strani obraza ali pa se zdi, da polovica njihovega obraza povešena.
Zdravniki diagnosticirajo tumorje glioma možganskega debla z izvajanjem preiskav z magnetno resonanco (MRI). Ti neinvazivni testi jim omogočajo, da v možganih pogledajo prisotnost tumorjev. Lahko uporabljajo tudi računalniško tomografijo (CT), čeprav ti testi pogosto niso tako natančni kot MRI.
Bolniki, ki imajo gliome možganskega debla, imajo omejene možnosti zdravljenja. Tumorji se nahajajo v občutljivem delu možganov in se nagibajo k hitremu širjenju po celotnem območju, zato zdravniki pogosto ne morejo opraviti operacije. Radioterapija je tudi tvegana možnost, saj lahko visoki odmerki povzročijo trajno poškodbo možganskega debla.
Kljub tveganjem je radioterapija najprimernejša metoda zdravljenja, saj se tumorji glioma možganskega debla na splošno bolj ugodno odzivajo na radioterapijo kot na kemoterapijo. Nekateri zdravniki predpisujejo tudi zdravila za nadzor sekundarnih simptomov. Kortikosteroidi zmanjšajo vnetje, druga zdravila, kot je deksametazon, pa lahko nadzorujejo otekanje.
Bolniki, ki imajo pontinske gliome ali tumorje na mostu, običajno ne živijo dlje kot eno leto po diagnozi. Možnosti za preživetje medularnega ali srednjega možganskega glioma so bistveno večje. Bolniki imajo pri zdravljenju z radioterapijo približno 65-90 odstotkov možnosti za dolgoročno preživetje.