V svetu računalništva se glavni pomnilnik razume kot programski naslovljivi pomnilnik, v katerem so izvedljive datoteke in podatki, potrebni za zagon in zagon različnih sistemov in programov. Glavni pomnilnik, ki ga pogosteje imenujemo primarni pomnilnik ali pomnilnik, je neposredno povezan s CPE, ki bere navodila, povezana z izvedljivimi datotekami, in izvaja naloge, potrebne za obdelavo podatkov. Vsi podatki, potrebni za učinkovito delovanje programov, shranjenih na trdem disku, so shranjeni v glavnem pomnilniku.
V večini primerov danes glavni pomnilnik in CPE komunicirata prek tako imenovanega sprednjega stranskega vodila. Ta vrsta vodila je pravzaprav sestavljena iz dveh specializiranih vodil, ki pomagata brati podatke in naslove, ki so shranjeni v glavnem pomnilniku. Sprednje stransko vodilo ekstrahira navodila, potrebna za zagon programov, in CPE-ju posreduje lokacijo ali naslov izvedljivih datotek na trdem disku. CPE lahko nato zase bere in zapiše podatke ter nadaljuje z zagonom potrebnih nalog.
Pomembno je omeniti, da se danes v večini primerov šteje, da ima glavni pomnilnik hlapljiv pomnilnik. To pomeni, da se pomnilnik z naključnim dostopom izbriše ob zagonu. Za rešitev te težave mnogi sistemi uporabljajo trajni primarni glavni pomnilnik ali komponento za shranjevanje, kot je BIOS, da učinkovito zaženejo računalnik. Zagon preprosto pomeni branje večjega programa iz sekundarnega pomnilnika in njegovo nalaganje v RAM v primarnem ali glavnem pomnilniku. Od tam lahko avtobusi začnejo komunikacijo s CPE in zaključijo zaporedje zagona.
Kot del tekočega procesa glavni pomnilnik nenehno bere in indeksira podatke ter jih učinkovito prepisuje za prihodnjo uporabo. Ta stalna interakcija pomaga ohranjati osveževanje podatkov in preprečuje, da bi podatki izginili iz glavnega pomnilnika med uporabo različnih funkcij in programov, ki so vključeni v računalniški sistem.