Glavni glagol je beseda v stavku, ki označuje dejanje, ki ga izvaja subjekt. To lahko spremljajo dodatni glagoli, običajno tisti, ki se imenujejo pomožni ali modalni, vendar je glavni tisti, ki dejansko prikazuje, kaj se dogaja. V stavku, kot je “Mačka je stekla k oknu”, je beseda “tekel” glavni glagol, ki kaže, katero dejanje je opravil subjekt, “Mačka”; “do okna” je predložna besedna zveza, ki daje dodatne informacije o tem dejanju. Čeprav ta primer nima drugih glagolov, ima stavek, kot je »grem v trgovino«, »sem« in »grem;« glavni glagol je “going” in “am” je pomožni glagol.
Stavki ali stavki so običajno sestavljeni iz dveh glavnih elementov, ki sta subjekt in predikat. Zadeva je tisto, o čemer govori stavek, običajno samostalnik, ki predstavlja osebo ali stvar, ki izvaja dejanje. Vse ostalo v stavku ali stavku je predikat, ki zagotavlja dodatne informacije o tem subjektu. Glavni glagol je del predikata, ki bralcu ali poslušalcu pove, kakšno dejanje se izvaja.
Preprost primer je stavek “Moški je vrgel žogo.” “Človek” je subjekt stavka, predikat pa je sestavljen iz “vrgel žogo”. “Vrgel” je glavni glagol v tem stavku, saj zagotavlja neposredne informacije o dejanju, ki ga izvaja subjekt. Preostali del predikata, “žoga” je samostalniški stavek, ki deluje kot neposredni predmet, ki označuje, na kaj se izvaja dejanje glavnega glagola.
Bolj zapleteni stavki imajo pogosto dodatne glagole, ki lahko na različne načine zagotovijo več informacij. Pomožni glagol se pogosto uporablja z glavnim glagolom, da spremeni njegov čas ali zagotovi dodaten pomen. Na primer, v stavku »Ne maram šunke« je subjekt »jaz« in »šunka« je neposredni predmet. “Všeč mi je” je glavni glagol, saj označuje dejanje subjekta, vendar je beseda “naredi” tudi glagol. V tem primeru gre za pomožni glagol, ki se uporablja z “ne”, da označi, da je stavek negativna izjava.
Pomožni glagoli se lahko uporabljajo tudi za spremembo stavka v popolni čas. Stavek »Včeraj sem hodil v šolo« je v preteklem času, »Velikokrat sem hodil v šolo« pa je popoln čas. To je ustvarjeno z dodajanjem pomožnega glagola »have« k glavnemu glagolu »hodil«.
Obstajajo tudi modalni glagoli, ki se uporabljajo za označevanje zmožnosti nekaj narediti ali kako drugače zagotoviti dodatne informacije o glavnem. Na primer, v stavku »Jutri lahko hodim v šolo« je beseda »lahko« modalni glagol, ki označuje sposobnost subjekta, da izvede dejanje. Podobni načini vključujejo besede, kot sta “mora” in “mora”, ki označujeta, ali so dejanja priporočljiva ali ne.