Glasnost je bila uradna sovjetska vladna politika odprtosti in preglednosti, ki se je izvajala sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Omogočal je poštenost pri razpravljanju o problemih in pomanjkljivostih države ter posvetovanje pri vladanju in vodstvu ZSSR Glasnost, kar lahko pomeni »javnost«, spodbujala je širjenje informacij in jo je leta 1980 začel sovjetski voditelj Mihail Gorbačov kot del njegove nastajajoče politike perestrojke. Gorbačov ga je uporabil za zmanjšanje korupcije med komunističnimi voditelji sovjetske vlade in za zmanjšanje cenzure, ki je bila značilna za komunistično vladavino.
Gorbačov, tedanji generalni sekretar vodstvenega organa države, pozneje pa predsednik leta 1991, je uporabljal glasnost v tandemu z gospodarsko decentralizacijo in svobodo. Čeprav bi skupne politike na koncu povzročile razpad Sovjetske zveze leta 1991, bi povzročile večjo svobodo tiska in svobodo drugačnega mnenja. Ko je ljudi ZSSR usmeril k politiki glasnosti, je Gorbačov upal, da bo mnoge komunistične politike umaknil iz vlade in družbe v državi ter prinesel demokracijo v Rusijo.
Politika glasnosti je bila osrednji del tridelnega programa, ki ga je izvajal Gorbačov, in je bila pomembna pri omogočanju javnega glasu. Glasnost je Rusom prvič v zadnjem spominu dala možnost, da se vključijo v politično razpravo, forum, da se ne strinjajo s politiki, in moč, da spodbujajo spremembe. Akademskim in znanstvenim glasovom je bilo prvič dovoljeno razpravljati o komunistični hierarhiji pod glasnostjo in ta angažma bi vodila v razpad komunistične oblasti.
Prav z glasnostjo so mediji prvič dovolili necenzurirano poročanje o vladni politiki države. To je privedlo do začetnega poročanja o programih perestrojke in končnega ruskega poznavanja pomanjkljivosti programa. Nova svoboda je spodbudila kritiko neuspešnih gospodarskih programov Gorbačova in pokazala, da se revolucionarji po Sovjetski zvezi niso strinjali. Satelitske države Rusije so se pod to novo politično svobodo začele razpadati leta 1991, v devetdesetih letih pa jim je sledila demokratizacija mnogih drugih vzhodnoevropskih držav.
Po Sovjetski zvezi je glasnost poskrbela za ohlapnejše omejitve na vseh področjih življenja. Posledične vezi z zahodnim svetom so bile očitne, ko so Sovjeti začeli več potovati, uvajati ameriške in evropske običaje, ideje in politiko ter poslovati z zahodnimi podjetniki. Čeprav je glasnost spodletela pri reformi Sovjetske zveze v smeri bolj enotne zbirke držav, v razpadu leta 1991 ni manjkalo izkušenj milijonov novih demokratičnih praks.