Pisci in govorci uporabljajo glagole predvsem za označevanje vrste dejanja, kot je “leteti” ali za označevanje splošnega stanja obstoja, kot je “živeti”. Posebna vrsta glagolov, znana kot kopula ali povezovalni glagol, opisuje predmet stavka, običajno z izrazom “biti” v angleščini. Glagoli delujejo kot eden od osnovnih gradnikov stavka v mnogih jezikih; večina slovničnih angleških stavkov zahteva vsaj en samostalnik, ki deluje kot subjekt, in predikat, ki običajno vključuje enega ali več glagolov.
Oblika in funkcija glagolov
V stavku ima glagol običajno neskončno ali spreženo obliko. V angleščini infinitivna oblika običajno vključuje besedo “to”, kot je “teči” ali “skočiti”. V spregnutih glagolih pa beseda »do« izpusti in imajo oblike, kot sta »teče« in »skočila« v »On teče vsak dan« ali »Skočila je čez oviro«. Te konjugirane oblike so običajno spremenjene ali spremenjene na nek način, da nakažejo nekaj o stavku, katerega del je glagol, na primer »napet« ali »glas«. Pravila za konjugacijo se od jezika do jezika razlikujejo, tista, ki sledijo preprostemu pravilu konjugacije, se imenujejo »navadna«, tista, ki ne, pa »nepravilna«.
V smislu funkcije glagoli v stavku zagotavljajo dejanje ali povezujejo eno idejo z drugo. Uporaba akcijskih glagolov, kot so »teči«, »hodi« in »plava«, označuje, kaj počne predmet stavka, na primer »On teče« ali »Mačka spi«. Kopula po drugi strani povezuje dve zamisli tako, da ju enači, na primer »On je moj učitelj« ali »Avto je bil rdeč«. V vsaki uporabi so ti glagoli običajno za predmetom stavka, na katerega se nanašajo ali opisujejo.
Primarni in pomožni glagoli
Primarni glagoli izražajo glavno dejanje ali razmerje v stavku. V frazi »On teče« beseda »teče« označuje dejanje. Po drugi strani pa pomožni glagoli dajejo sekundarne informacije ali pomagajo pri konjugaciji primarnih glagolov. Na primer, beseda “bil” v stavku “Odšel je v trgovino” je pomožna za primarni glagol “iti” in ga spreže v nov čas.
Aktivni in pasivni glas
»Glas« označuje fokus glagola. Najosnovnejša razlika je med aktivnimi stavki, osredotočenimi na subjekt, kot je »Skuhal sem brokoli«, in pasivnimi ali predmetno osredotočenimi stavki, kot je »Brokoli sem skuhal jaz«. Ljudje na splošno menijo, da je aktivni glas bolj privlačen in močnejši v pisanju kot pasivni glas, pisci pa pogosto ustvarjajo aktivne stavke tako, da v njem pravilno razporedijo subjekt, predmet in glagole.
Različne vrste konjugacije in pregiba
»Napeto« označuje čas, v katerem se dejanje zgodi. V angleščini to običajno razlikuje med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Na primer, sklon glagolov v naslednjih stavkih ustvari tri različna časovna stanja: »Ženska je sedela na stolu« ali »Ženska sedi na stolu« ali »Ženska bo sedela na stolu«. Nekateri jeziki malo razlikujejo s pregibom, namesto tega uporabljajo prislove ali pomožne besede; Angleščina se pravzaprav ne giblje med sedanjim in prihodnjim časom, ampak uporablja pomožno besedo za spremembo iz »sedi« v »bo sedel«.
“Aspekt” opisuje nekaj o naravi glagola. To lahko razlikuje med progresivnimi in neprogresivnimi, na primer spreminjanje stavka »I pick up the bucket« lahko pomeni, da nekdo dvigne vedro za vedno, ob določenem času vsak dan ali samo enkrat. Razlikuje med statičnim in dinamičnim stanjem; določen dogodek v nasprotju s spreminjajočo se situacijo.
“Razpoloženje” daje glagolski odnos do namena ali resničnosti. Angleščina ne uporablja veliko razpoloženja, vendar uporablja indikativno, ki opisuje dejstva in mnenje, kot v »Ursula sedla;« imperativ, ki opisuje ukaz ali prepoved kot v »Ursula, sedi;« in konjunktiv, ki je precej odprt in vključuje zahteve, kot je “Jim je predlagal, da se Ursula usede.” Drugi jeziki uporabljajo negativno razpoloženje, namesto da uporabljajo zanikalno besedo, kot je »ne«, kar ustvarja izjave, primerljive z »Ursula ne sedi«.
Tranzitivnost
Večina stavkov vključuje prehodne, neprehodne ali povratne glagole. Prehodni glagoli delujejo na predmet stavka, kot je “On je vrgel žogo”, v katerem je “On” subjekt in “žoga” je predmet, na katerega se izvaja. Neprehodni glagoli pa preprosto delujejo brez predmeta, na primer »Mačka je spala«. Povratni glagoli delujejo na sam subjekt, kar vidimo v stavkih, kot je “vrgel se je po stopnicah”, v katerih prehodnemu glagolu sledi predmet, ki se nanaša nazaj na subjekt.