Gestalt terapija je oblika psihoanalize, ki sta jo prvotno razvila Laura in Fritz Perls ter Paul Goodman v 1940-ih. Od takrat se je na nek način spremenila, v bistvu pa je reakcionarna proti tipični freudovski analizi bolnikov, kjer paciente razlagajo terapevti in jim pokažejo, katere težave imajo. Namesto tega gestalt terapija trdi, da morajo pacienti priti do zaključkov in zavedanja o sebi. Ta vidik te terapije se danes pogosto izvaja.
Eden od ključnih kamnov gestalt terapije je ideja o tem, kako se prek različnih vedenj prekine stik osebe z drugimi. Polnega stika in s tem poznavanja in ljubezni do drugih (na spolni, starševski ali spremljevalni način) ni mogoče doseči, dokler oseba ne prepozna načina, na katerega je postavila ovire za tak stik.
Nekateri načini, na katere ta vrsta terapije pomaga pacientu oceniti prekinjen ali napačen stik, je ocena vsote bolnikovih komunikacijskih sposobnosti. Ocenjevanje celotne predstavitve, ne le tega, kaj pacient pravi, ampak tudi, kako delujejo, kako govorijo, besede, ki jih izberejo, in govorico telesa lahko pacientu pomaga odkriti ovire za popoln stik.
Tako je del delovanja gestalt terapije skozi interaktivno opazovanje; na primer, terapevt lahko govori o pacientovi govorici telesa, ko pacient govori. Gestalt terapevt se lahko na primer vpraša: »Zakaj kar naprej mahate z nogo, ko govorite o svojem možu? Kaj to pomeni?” Gestalt terapevt bi spremljal tovrstno neverbalno komunikacijo kot način pogleda na celotno osebo, ne le na temo, o kateri oseba razpravlja.
Druga značilnost te prakse je koncept pozornosti. Zavedanje več vidikov komunikacije in interakcije lahko pomaga pri iskanju stikov in razumevanju, kdaj stiki ne uspejo. Upajmo, da bo pacient s komentarji in opazovanjem terapevta pripeljal do razsvetljenja. To se pogosto imenuje “Aha!” ali »gestalt« izkušnjo. Pravzaprav ljudje pogosto uporabljajo izraz gestalt za označevanje določenega trenutka vpogleda.
Ti geštalti so ključnega pomena, da postanemo bolj pozorni in odkrijemo pot do premagovanja težav ali simptomov duševne motnje. Ta vrsta pozornosti se uporablja tudi v kognitivno-vedenjski terapiji (CBT), čeprav nima interaktivnih opazovalnih lastnosti, po katerih je znana gestalt terapija.
Gestalt terapija je padla v nemilost. Še vedno je nekaj gestaltov, vendar so v glavnem novejše oblike terapije, ki so se razvile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in naprej, postale bolj prevladujoče in bolj priljubljene. Vendar pa je proces, ko pacient odkriva poti skozi postopno samozavedanje, ključen za številne sodobne terapevtske tehnike.