Gestacijska trofoblastna bolezen (GTD) je izraz za tumorje maternice, ki se razvijejo iz trofoblasta – plasti celic, ki obdaja zarodek med nosečnostjo. Te celice se običajno razvijejo v posteljico, ki dovaja hranila plodu; v redkih primerih pa se lahko namesto tega razvijejo v tumorje. Obstajajo štiri glavne vrste gestacijske trofoblastne bolezni: hidatidiformni madež, invazivni madež, horiokarcinom in trofoblastični tumor na mestu placente.
Hydatidiform mole GTD ali molarna nosečnost se lahko pojavi, ko ena ali več semenčic oplodi jajčece, ki nima jedra ali deoksiribonukleinske kisline (DNK). Lahko ga povzroči tudi dve spermi, ki oplodita jajčece, ki vsebuje DNK. Prva vrsta oploditve sploh ne proizvede plodovega tkiva, druga vrsta pa lahko proizvede plodovo tkivo, ne pa sposobnega preživetja ploda.
Invazivni madež je vrsta GTD, ki se razvije, ko hidatidiformni madeži prodrejo v plast mišic maternice. Ta vrsta gestacijske trofoblastne bolezni se lahko pojavi pri ženskah, ki so jim odstranili hidatiformne madeže. Pogosteje je pri ženskah, starejših od 40 let.
Horiokarcinom GTD je maligni in se nagiba k hitremu širjenju. Ta vrsta GTD se pogosto razširi zunaj maternice. Lahko se razvije iz hidatidiformnega madeža ali pa se pojavi po donošeni nosečnosti ali nosečnosti, ki je bila predčasno prekinjena.
Trofoblastični tumor placente je najredkejši tip GTD. Pojavi se, ko se posteljica pritrdi na maternico in se običajno pojavi po nosečnosti. Te vrste tumorjev se običajno ne razširijo izven maternice in se običajno ne odzivajo na kemoterapijo.
Včasih pride do gestacijske trofoblastne bolezni med sicer izvedljivo nosečnostjo. V teh primerih je zelo redko, da zarodek ali plod preživi. Takšna nosečnost se običajno konča s spontanim splavom ali smrtjo ploda.
Simptomi gestacijske trofoblastne bolezni vključujejo nenormalno veliko maternico, prekomerno bruhanje, vaginalno krvavitev in preeklampsijo. Bolezen se običajno odkrije med rutinskim ultrazvokom nosečnosti. Lahko se diagnosticira tudi s testiranjem na visoke ravni humanega horionskega gonadotropina (HCG) v krvi. Diagnoza se običajno potrdi z biopsijo.
GTD se običajno zdravi s kirurškim posegom, kemoterapijo ali obsevanjem. Tumorje je pogosto mogoče izsesati iz maternice. Večina žensk, ki imajo enkrat GTD, lahko uspešno zanosi.
Dejavniki tveganja za GTD vključujejo zanositev pred 20. letom ali po 40. letu, anamnezo splava in zgodovino težav pri zanositvi. Zdi se, da družinska anamneza ne igra pomembne vloge, čeprav so poročali o primerih, ko ima veliko žensk v družini GTD. Tudi gestacijska trofoblastna bolezen je nekoliko pogostejša pri ženskah s krvno skupino A ali AB kot pri ženskah s krvno skupino B ali O.