V arabski mitologiji je duh ali džinn vrsta duha. V predislamski misli je imel magično moč in je bil včasih, čeprav ne vedno, hudoben ali vsaj nagajiv. V islamu je duh postal bolj podoben demonu, pri čemer je hudič najmočnejši od teh duhov, medtem ko je v zahodni kulturi tipično prikazan kot magični duh brez verskih konotacij, ki je sposoben izpolniti želje. Angleška beseda izvira iz francoščine za “duh”, ki je bila uporabljena za prevajanje džina v prvih francoskih prevodih Arabskih noči.
Zahodni koncept izhaja predvsem iz zgodbe o Aladinu v Arabskih nočeh, v kateri Aladdin osvobodi duha iz zapora v svetilki in mu v zameno izpolni želje. Vendar pa širše branje Arabskih noči razkrije duha kot bitje, ki je precej drugačno od sodobne zahodne različice. Obstajajo različne vrste z različnimi nabori magičnih moči, v nekaterih mitologijah pa so kategorizirane glede na element – ogenj, voda, zemlja ali zrak -, ki jim upravlja. Nekatere vrste duhov so zastrašujoče, na primer ghul, ki je dal ime sodobnemu angleškemu ghulu, in različice samic, podobnih sukubusom.
V islamu velja, da džini živijo med ljudmi, vendar so večinoma nevidni. Pravijo, da imajo svobodno voljo, tako kot ljudje, vendar za razliko od angelov, in da imajo sposobnost za dobro ali zlo. O njih se omenja ves Kur’an in Hudič, ki se v islamu imenuje šejtan, je najmočnejši od teh duhov. Zlobni so v krščanski misli podobni demonom in lahko fizično obsedejo ljudi ali jih zapeljejo v greh.
Čeprav je duh v zahodni kulturi običajno benigen, je pogosto nagajiv in včasih meji na bolj strašljive različice z Bližnjega vzhoda. Nevarni na Zahodu pogosto delujejo tako, da izkrivljajo želje tistih, ki naj bi služili, ali pa njihove besede jemljejo zelo dobesedno. Ta trop v zahodni folklori je pred prihodom duha v zahodno zavest in je povzet v pregovoru: »Pazi, kaj si želiš«.