Geigerjev števec je znanstvena naprava, ki se uporablja za merjenje ionizirajočega sevanja, sevanja, ki je ustvarilo električno nestabilne atome. Zaradi izjemne občutljivosti Geigerjevega števca je idealen za merjenje tudi zelo nizkih ravni sevanja. Geigerjevi števci in drugi detektorji sevanja se lahko uporabljajo na več načinov, vključno s fiziko, astronomijo in medicinsko industrijo. Posebno oblikovane različice so lahko usmerjene tudi na branje določenih vrst sevanja.
Začetne temelje za Geigerjev števec so postavili leta 1908, ko je nemški fizik po imenu Hans Geiger razvil zgodnjo različico naprave. Leta 1928 je Geiger s pomočjo Waltherja Mullerja izboljšal svoj števec in ga naredil bolj učinkovitega in občutljivega. Drugi znanstveniki so od takrat dodali tehnologijo, čeprav osnovna načela delovanja Geigerjevega števca ostajajo enaka.
Jedro Geigerjevega števca je Geigerjeva cev, stekleni valj, napolnjen s plinom, kot so helij, neon ali argon. Po sredini cevi poteka tanka kovinska žica, napolnjena z napetostjo, ki se razlikuje glede na uporabo, vendar je običajno okoli 1,000 voltov. Ko ionizirani delci pridejo v stik s plinom v cevi, trčijo v plin in proizvedejo elektron. Elektron se potegne proti nabiti žici na sredini cevi, trči v več atomov in jih na poti ionizira ter ustvari naboj na žici. Ta naboj lahko prevedemo v mero, koliko sevanja je aktivnega na tem območju.
Klasični zvoki klikanja, povezani z Geigerjevim števcem, so eden od načinov za označevanje aktivnega sevanja. Vsak klik označuje ločen električni naboj, ki ga povzroča sevanje. Večina Geigerjevih števcev uporablja tudi številčnico za prikaz, koliko sevanja je prisotno. Geigerjev števec je zelo občutljiv, ker plin hitro izgubi naboj po vsakem trku, kar omogoča znanstveniku, da natančno izmeri, koliko sevanja je aktivnega na območju, ki ga pokriva Geigerjev števec.
Medtem ko mnogi povezujejo Geigerjev števec z jedrsko fiziko in vojsko, obstajajo številne druge uporabne aplikacije za napravo. Astronomi uporabljajo Geigerjeve števce za merjenje kozmičnih žarkov nizke ravni, ki lahko na primer zagotovijo vpogled v nastanek vesolja, geologi pa s pomočjo Geigerjevih števcev locirajo radioaktivne minerale. Zelo so uporabni tudi v nuklearni medicini, za sledenje radioaktivnim sledilcem in prepoznavanje malignomov.