Nobenega dvoma ni, da je jezik živo bitje, ki se sčasoma spreminja. Eden od primerov, kako se jezik spreminja, je funkcionalni premik. V bistvu se funkcijski premik zgodi, ko beseda, ki je že identificirana in široko uporabljena na en način, začne pridobivati drugo rabo, ki je povsem drugačne narave tako v izgovorjeni kot v pisani besedi. Tukaj je nekaj primerov, kako lahko sprememba skladnje povzroči funkcionalne premike, ki sčasoma postanejo sprejemljive sestavine običajne slovnice dneva.
Eden dokaj pogost pojav pri dogodku funkcionalnega premika je, da se beseda, ki je običajno identificirana kot samostalnik, začne uporabljati kot glagol ali obratno. Obstaja več primerov tovrstnega funkcionalnega premika. Vožnja na delo je le ena od mnogih besed, ki se danes lahko uporabljajo kot glagol in samostalnik. Kot samostalnik se commute nanaša na potovanje ali potovanje, ki ga opravite. Kot glagol se lahko commute nanaša na dejanje potovanja, pa tudi na opustitev nečesa, na primer na spremembo kazni ali obveznosti.
Funkcionalni premik se lahko pojavi tudi, ko se predlog, ki se običajno uporablja v primerjavah, začne uporabljati v obliki podrejenega veznika. Beseda “všeč” je klasičen primer te vrste metamorfoze. Kot predlog se lahko uporabi “všeč” za primerjavo delovanja ene stvari z drugo. Na primer, »teče kot konj« pomaga primerjati tekaške navade enega živega bitja s tekaško močjo druge žive živali. Hkrati se lahko beseda »všeč mi je« uporabi za namigovanje namena. »Sliši se, kot da to misli« ima enak pomen kot navedba »zveni, kot da to misli«.
Ena od fascinantnih stvari pri jezikoslovju na splošno je, da je znanost o jezikih disciplina, ki se nenehno razvija. Noben jezik ni nikoli dolgo ostal statičen. Ko bodo generacije minile, bodo besede, ki so imele v pisni in izgovorjeni besedi nekoč samo en pomen in slog rabe, začele dobivati druge uporabe. Pojav funkcionalnega premika je prepoznavanje te evolucije in ena od značilnosti živega jezika, ki ohranja naše glavno komunikacijsko sredstvo vznemirljivo in sveže.