Fuga je ime tako zvrsti glasbene kompozicije kot tudi tehnike, ki je lahko del večje kompozicije z drugimi uporabljenimi tehnikami. Kot tehnika se nanaša na prakso ponavljanja tematskega materiala v vsakem glasu skladbe po vrsti, pri čemer ga vsak po vrsti razglaša, in z materialom, razvitim z imitativnim kontrapunktom. Od kroga se razlikuje po tem, da se vsak glas nadaljuje po navedbi teme in ustvarja spremljevalni material.
Ključna elementa fuge sta ekspozicija, v kateri se glavni material ali subjekt igra v toničnem tonu s prvim glasom in odgovor, ki vsebuje isti material, ki ga daje drugi glas in transponira v dominanto ali subdominanto. Izbirno lahko prvi glas uvede nasprotni predmet. Možne so številne druge razvojne strategije, ki pa niso potrebne.
Čeprav je bilo pred njim veliko skladateljev fuge, se za največjega na splošno šteje Johann Sebastian Bach, ki je žanr razvil v svojih delih Umetnost fuge, Goldbergove variacije in Dobro temperirani klavier. Drugi znani skladatelji v začetku 18. stoletja so George Frideric Handel in Johann Joseph Fux.
Fuge Johanna Sebastiana Bacha so bile uporabljene v številnih filmih. “Toccata in fuga v d-molu” je bila najbolj uporabljena, med drugim v filmih The Aviator, Sour Grapes, The Pest, Gremlins 2: The New Batch, Electric Dreams, Speed, Rollerball, The Monkees in Paris, The Great Race, 7 obrazov dr. Laoa, Skrivnostni otok, 20,000 mig pod morjem, Sunset Boulevard, Fantazija ter Dr. Jekyll in g. Hyde. Druge Bachove fuge, ki so našle mesto v filmih, vključujejo:
Kodno ime: The Cleaner — »Preludij in fuga št. 13 v F-Sharp-duru«;
Hvala za kajenje — »Mala fuga orgel«;
Harvard Man — Dobro temperirani klavier, knjiga 1: »Preludij in fuga št. 13«;
Hiša iger — fuga iz “Tokate in fuge v c-molu”; in
Boter — »Passacaglia in fuga v c-molu.
S prehodom v klasično obdobje se je fuga zmanjšala na pomenu, razvili pa sta se sonata in simfonija. Kljub temu je Wolfgang Amadeus Mozart uporabil fugalni razvoj v zadnjem stavku svoje Jupitrove simfonije, pa tudi v uverturi Die Zauberflöte – Čarobna piščal v angleščini. In Ludwig van Beethoven je v Missa solemnis uporabil fugalni finale.
Nadaljevala se je uporaba elementov fuge v večjih delih, pri čemer je Richard Wagner uporabil fugalni kontrapunkt v svoji uverturi Die Meistersinger – Mojster pevca v angleščini in Berlioz v La damnation de Faust – Prekleto Faust v angleščini. Alban Berg je v svoji operi Wozzeck ustvaril atonalno fugo, Igor Stravinski pa jo je vključil v drugi stavek Simfonije psalmov. Postopoma skozi dvajseto stoletje je zanimanje za fugo postalo bolj povezano z zgodovinskim posnemanjem kot z novim razvojem kompozicijske tehnike.