Poznana tudi kot življenjska nepremičnina ali preprosta pristojbina, brezplačna last je posest, v kateri je pravica do posesti in uporabe nepremičnine podeljena za nedoločen čas. V nekaterih primerih pogodbeni pogoji posamezniku omogočajo polno uporabo zapuščine v času svojega življenja, če se upoštevajo določila pogodbe o prosti lastnini. Čeprav se pogoji, ki veljajo za določeno prosto lastništvo, lahko razlikujejo, obstaja nekaj značilnosti, ki so značilne za to vrsto ureditve. Enostavna pristojbina mora biti bodisi nepremičnina bodisi nekakšna vrsta obresti, ki je na nek način neposredno povezana z nepremičnino, pogodba pa mora določati pravico do posesti zemljišča v smislu dogodkov in ne določenega trajanja.
Z dogovorom o prosti lastnini se lahko ljubljeni osebi odobri dobrotnik v polno uporabo in posest zemljišča, pri čemer sporazum omogoča, da ta ljubljena oseba ostane v nadzoru nad nepremičnino, dokler prevladujejo določene okoliščine. Na primer, upravičencu se lahko dovoli, da obdrži uporabo nepremičnine tako dolgo, dokler se odloči ostati prebivalec lokalnega območja. V primeru, da se upravičenec odloči za selitev v drugo državo, se šteje, da je pravica uporabe opuščena, posest pa se podeli drugemu posamezniku.
V nekaterih državah je prosto lastnina znana tudi kot odkrito stanovanje. Ta izraz je prišel v uporabo v preteklih stoletjih in se je včasih uporabljal na območjih, kjer je fevdalna zakonodaja dovoljevala urejen prenos lastnine z očeta na sina, z določbami o ravnanju sina v smislu lastništva posesti. Določbe lahko zahtevajo od sina, da se vzdrži poroke z določeno mlado damo ali poroke s katero koli žensko, povezano z družino, ki velja za nezaželeno. Dokler si je sin izbral partnerja iz katere koli druge družine, dostop do lastništva ni bil ogrožen.
Koncept prostega lastništva se razlikuje od drugih mehanizmov, ki se uporabljajo za prenos pravice do uporabe določenih nepremičnin. Za razliko od teh drugih metod, prosto lastništvo ne določa časovne omejitve uporabe. To je v nasprotju z zemljiškimi nepovratnimi sredstvi, pri katerih je posameznikom dovoljeno imeti lastnino za določen časovni okvir, na primer 50 let. Pri življenjskem premoženju je pogosteje, da se posamezniku odobri uporaba do smrti. Nekateri preprosti dogovori o pristojbinah omogočajo, da premoženje ostane v lasti potomcev prvotnega upravičenca, dokler ti nato spoštujejo določbe prvotne pogodbe.