Fotocelica je kateri koli od širokega nabora senzorjev, ki reagirajo na podlagi prisotnosti svetlobe ali elektromagnetne energije. Najdemo jih v različnih oblikah, od sončnih panelov, ki uporabljajo svetlobo za proizvodnjo električne energije, do fotouporov, ki se premikajo glede na količino svetlobe. Ta naprava je eden najpomembnejših sodobnih napredkov, ki omogoča ustvarjanje cele vrste novih tehnologij.
Ena najpogostejših vrst fotocelic je fotoupor, naprava, izdelana iz polprevodnika visoke odpornosti. Ko na polprevodnik zadene dovolj svetlobe, ta absorbira fotone, tako da imajo že prisotni elektroni dovolj energije za prevajanje, kar zmanjša upor. Fotoupor je lahko bodisi intrinzičen, na primer tisti iz silicija, v tem primeru bo za znižanje upora potreboval precejšnjo količino svetlobe, ali zunanji, z dodanim dopantom za zmanjšanje količine energije, potrebne za sprožitev reakcije, kar povzroči so zelo občutljivi.
Fotoupori se uporabljajo v vseh vrstah stvari, ki morajo na nek način reagirati na svetlobo. Nekateri zasloni, na primer tisti v urah, lahko vključujejo fotoupor, ki ohranja obraz berljiv ali osvetli, ko je temno. Številne ulične luči jih vključujejo, da zagotovijo, da se samodejno vklopijo, ko svetloba postane dovolj nizka. Nočne luči, kot jih mnogi hranijo v kopalnici, vsebujejo tudi to vrsto senzorja, tako da se prižgejo le, ko je temno. Merilnik svetlobe, ki ga najdemo v večini sodobnih fotoaparatov, je običajno tudi fotoupor, ki pomaga izmeriti, koliko svetlobe doseže objektiv, da pomaga fotografu izračunati, kakšno hitrost zaklopa in zaslonko naj uporablja.
Druga razširjena oblika fotocelice je znana kot fotovoltaična celica ali sončna celica. Ti izkoriščajo fotovoltaični učinek, pri katerem se elektroni sprostijo, ko elektromagnetno sevanje udari na površino, za proizvodnjo električne energije. Ta električna energija se nato običajno shrani v baterijski sistem in se lahko uporablja kot vir obnovljive energije.
Nekatere druge vrste se bolj osredotočajo na merjenje določenih vrst energije. Optični detektorji, na primer, delujejo kot napredni termometri: sprejemajo elektromagnetno sevanje in reagirajo na povečanje energije na določene načine, ki lahko natančno določijo povišanje temperature okolja ali pa preprosto izmerijo, koliko svetlobe udari na površino. Drugi, znani kot kriogenski detektorji, so tako občutljivi, da jih je mogoče uporabiti za zaznavanje prisotnosti enega samega drobnega elektromagnetnega sevanja, kot je en sam rentgenski žarek ali en sam infrardeči foton.
Ena najosnovnejših vrst je kemična fotocelica. To vrsto najdemo v nedigitalnem fotoaparatu v obliki fotografske plošče, kjer svetloba, ki udari v ploščo, povzroči, da se molekula srebrovega halogenida razdeli tako na atom halogena kot na kovinski atom srebra, ki se nato lahko uporabi za ustvarjanje slike. . Sodobne kamere namesto tega uporabljajo naprave s sklopko polnjenja, ki so druga vrsta fotocelic, da dosežejo skoraj enak rezultat s prenosom električnega naboja namesto cepljenja srebra.