Čeprav so besede, prikazane na računalniškem zaslonu, prikazane v jeziku, ki ga izbere uporabnik, računalnik ne razume angleščine, francoščine ali katerega koli drugega sodobnega jezika. Na svoji najosnovnejši ravni računalnik “govori” samo v binarnem jeziku, ki je jezik, sestavljen samo iz dveh znakov: “1” in “0”. Format vsebine je srednji človek, ki sedi med naravnim jezikom računalniške kode in izhodnim besedilom, prikazanim na zaslonu, pretvarja informacije iz ene v drugo ter zgladi interakcijo med človekom in strojem.
Pomislite na vlogo formata vsebine kot na vlogo tolmača, ki vam lahko pomaga pri komunikaciji z nekom, ki govori tuji jezik. Ko vnašate informacije v računalnik, format vsebine spremeni vnesene znake v obliko, ki jo računalnik razume. Poleg tega, ko računalnik prejme neobdelane podatke s spletne strani ali programa, oblika vsebine prevede te 1 in 0 nazaj v besedilo, pri čemer prikaže vse pomembne informacije, ki jih zagotavlja spletna stran ali aplikacija. Brez formata vsebine bi bile informacije na zaslonu le nesmiselno branje binarne računalniške kode.
Prikazovanje besedila je najlažji način za razumevanje oblike vsebine, vendar se uporablja tudi pri prikazovanju drugih vrst informacij v računalniku, kot so zvočne in video datoteke. Čeprav je to morda težko konceptualizirati, se zvočne in video informacije v računalniku prenašajo prek istega binarnega nabora 1 in 0 kot vse ostalo. Oblika vsebine vzame te znake in jih pretvori v zvoke in slike ter usmerja informacije prek video in zvočnih kartic v računalniku. Podobno pri shranjevanju pesmi ali slike v računalnik format vsebine te informacije shrani na trdi disk v binarni obliki, kar zagotavlja skoraj takojšen »prevod« vsakič, ko je datoteka izbrana.
Format vsebine se lahko uporablja tudi za zaščito občutljivih podatkov s šifriranjem. Šifriranje je proces kodiranja podatkov; namesto da bi jih prevedel neposredno v binarni jezik, informacije prevede v kodo. Na primer, pomislite na osnovno šifrirno kodo, kjer številke predstavljajo črke: kjer je a=1, b=2 in tako naprej. Format vsebine deluje enako, le v veliko bolj zapletenem obsegu, saj ščiti informacije pred nenamernim ali namernim prestrezanjem s strani nepooblaščenih oseb. Moč šifriranja se običajno meri z njegovo bitno hitrostjo, zato je 32-bitna šifrirana datoteka močnejša od 16-bitne šifrirane datoteke.