Forenzična lingvistika, ki jo včasih imenujemo tudi forenzična stilistika, je veja jezikoslovja, ki se osredotoča na uporabo analitičnih tehnik tega področja in njihovo uporabo pri pravnih in kazenskih vprašanjih tako obsežnih, kot so sojenje, preiskava, rehabilitacija in kaznovanje. Forenzična lingvistika kot disciplina pregleduje govorno in pisno gradivo ter ga z uporabo znanstvenih tehnik jezikoslovja analizira. Ta veja jezikoslovja se ukvarja s stvarmi, kot je ugotavljanje, kdo je avtor pisnega dokumenta, in identifikacija govorcev ustnega gradiva, kot so posneti pogovori. Forenzična lingvistika tudi meri in določa tako vsebino kot pomen govorjenega in pisnega gradiva.
Pri odločanju o avtorstvu je tehnika, ki se uporablja na področju forenzične lingvistike, preučevanje pisne komunikacije in primerjava njenega črkovanja, slovnice, besedišča, tona in stavčne strukture z znanimi spisi osumljenca, da se ugotovi, ali jo je napisal. Primer je lahko samomorilsko sporočilo, katerega legitimnost je vprašljiva. Ta vrsta analize je še posebej uporabna pri ocenjevanju groženj, kjer je bilo prejeto sporočilo z odkupnino ali grozeče e-poštno, pismo ali besedilno sporočilo. Na primer, v primeru ogroženega nasilja na delovnem mestu ali v šoli lahko uporaba posebnih besed organom pregona omogoči vpogled v to, kako verjetno je, da bo sledilo dejanje.
Ta ista forenzična jezikovna orodja so uporabna pri preiskavi lažnih obtožb ter pri analizi izjav in priznanj. V teh primerih se forenzična lingvistična analiza uporablja za ugotavljanje resničnosti pisčevih ali govornikovih besed, informacij, ki jih posreduje izbira besed in omembo kakršnih koli malo znanih informacij. S preučevanjem teh stvari lahko forenzična lingvistika predlaga najučinkovitejši pristop do posameznega osumljenca, priče ali žrtve.
Analiza ustnega komuniciranja se lahko izvede tudi z uporabo forenzične lingvistike. Forenzična fonetika je podpodročje forenzične lingvistike in se ukvarja z analizo identifikacije glasu ali govorca. Orodja, ki se uporabljajo pri tej vrsti forenzične lingvistične analize, niso le akustični zvoki glasu, temveč tudi posebni vzorci jezikovne rabe, kot so besedišče, izgovorjava in slovnica, ki lahko razkrijejo govorčevo nacionalno, regionalno in družbeno ozadje. Skratka, ne glede na to, ali gre za pisno ali ustno komunikacijo, forenzična lingvistika razvije zbirko markerjev, ki določenega govorca ali pisca označi kot edinstvenega in na koncu vzpostavi nekakšen jezikovni »prstni odtis«, ki ga je mogoče uporabiti za ugotavljanje krivde ali nedolžnosti.