Fonetika je disciplina jezikoslovja, ki se osredotoča na preučevanje zvokov, ki se uporabljajo v govoru. Ne zadeva se pomena teh zvokov, vrstnega reda, v katerem so postavljeni, ali katerega koli drugega dejavnika, razen tega, kako se proizvajajo in slišijo, ter njihovih različnih lastnosti. Ta disciplina je tesno povezana s fonologijo, ki se osredotoča na razumevanje zvokov v določenem jeziku, in semiotiko, ki gleda na same simbole.
Obstajajo tri glavna podpolja fonetike, od katerih se vsako osredotoča na določen vidik zvokov, ki se uporabljajo v govoru in komunikaciji. Slušna fonetika gleda na to, kako ljudje zaznavajo zvoke, ki jih slišijo, akustična fonetika gleda na valove, ki so vključeni v govorne zvoke in kako jih razlaga človeško uho, artikulacijska fonetika pa na to, kako zvoke proizvaja človeški glasovni aparat. To tretje podpodročje je kraj, kjer večina ljudi začne študij, in ga uporabljajo številni ljudje zunaj področja jezikoslovja. Sem spadajo logopedi, računalniški sintetizatorji govora in ljudje, ki jih preprosto zanima, kako oddajajo zvoke, ki jih naredijo.
Mednarodno fonetično združenje ima posebno abecedo za opis vseh različnih zvokov ali telefonov, za katere se trenutno domneva, da se uporabljajo v človeškem govoru. Mednarodna fonetična abeceda (IPA) ima na seznamu več kot 100 različnih telefonov, ki imajo ločene oznake. Zvoke lahko ločimo v več različnih skupin glede na to, ali uporabljajo zrak iz pljuč ali ne, ali so glasni ali ne, položaj jezika v ustih in kako se zvok spremeni. Medtem ko večina zvokov, ki jih oddajajo govorci sveta, sodijo v nekoliko ozek pas tega spektra, obstajajo tudi drugi zvoki, ki so precej različni, na primer zvoki klikov in žvrkljanja v nekaterih afriških jezikih.
Večina soglasnikov, imenovanih pljučni soglasniki, uporablja zrak iz pljuč in jih je mogoče postaviti na mrežo, odvisno od tega, kateri deli glasovnega trakta se uporabljajo za artikulacijo govornega zvoka in kako je zrak oviran, ko prehaja skozi usta. Na primer, zvok /p/ uporablja obe ustnici za artikulacijo zraka in je zato znan kot bilabial. Sestavljen je tudi iz popolne zaustavitve zraka, znane kot eksploziv. Zvok /p/ torej, kot tudi zvok /b/, lahko opišemo kot bilabialni ploziv. Zvok /b/, ker glasilka vibrira, kot je rečeno, imenujemo zvočni bilabialni ploziv, zvok /p/, ki nima takega tresljaja, pa nezvočni dvoslojni ploziv.
Na ta način lahko opišemo vse soglasne zvoke, ki se uporabljajo v govoru, od zvoka /r/ v angleščini, ki se imenuje na primer alveolarni trill, do zvoka na začetku besede »še«, ki je prepisan v IPA z simbol j in opisan kot palatalni približek globokim arabskim zvokom faringealnih frikativov.